KRATKA PROZA
PESMI  

ANDREJ GRAMPOVČAN

Skozi okno življenja 

Gleda skozi okno in razmišlja. Vsako okno je meja, skozi katero opazujemo svet, a nikoli ne stopimo vanj. Hodil je skozi življenje, kot bi stopal po gozdu številk. Na prsih nosi ničlo – simbol praznine v očeh drugih, ki svet merijo skozi okvirje svojih očal. A nič ni zgolj praznina. Nič je začetek. Nič je prostor, kamor lahko postaviš neskončnost, če znaš gledati globlje. Mislil je, da bo našel pot v pravičnosti, da bo resnica tista, ki bo razsvetlila njegovo bivanje. A svet ne deluje po pravilih, temveč po dogovorih v senci. Pravo tu ne odpira vrat, temveč jih zapira. Vse je le mreža poznanstev, lažnih obljub, nevidnih dogovorov. Odkar ve, da se mu dogaja, se mu pravzaprav ne dogaja nič. Ali je stagnacija res le mirovanje? Ali je lahko tudi čakanje na pravo gibanje? Včasih bi želel biti Bog, a križa ne mara. Saj svojega že nosi. V vsakem človeku je želja po moči, po nadzoru nad lastno usodo. A vsaka moč nosi svoje breme. Ko je spoznal, da je narejen iz stvari, je začel bežati pred narejenimi stvarmi. V svetu, kjer je vse ustvarjeno, konstruirano, umetno, se je izgubil v iskanju nečesa resničnega. Čas teče mimo njega, a njegovi delci igrajo z večnostjo. Njegovi možgani nosijo toliko vesolja, da jih teža lastnih misli utruja. Veruje v najvišjo obliko trpljenja. In ugotovil je – ne trpi več. Kajti prava bolečina ni kričanje, temveč tišina. Ranjenost se ustavi tam, kjer srce ne bije več v prazno. In on… še ima želje, še ima načrte. A kaj, ko so včasih sanje težje od realnosti? Piše toliko, da so njegove dlani skoraj brez prstov. Besede so njegovo orodje, a hkrati njegovo prekletstvo. Ko nabira material za pisanje, mora gledati tudi tisto, česar ne želi videti. Svet je poln laži, a največjo težo ima resnica, ki ti leži na ramenih. Če bi pozabil tisto, kar ni, bi pozabil sebe. Kar počne, ni vedno tisto, kar misli, da počne. Iluzije, s katerimi se hrani, so včasih bolj resnične od resničnosti same. Nima denarja za draga vina, a dobro ve, kako ljudje obožujejo vino iz krvi. Žrtvovanje, trpljenje, bolečina – to so stvari, ki jih občinstvo najraje gleda. Tragedija drugega je zgodba, ki napolni praznino v lastnem življenju. Včasih sliši svoje besede v ustih drugih in zadovoljen je, da jih posluša. Je to znak priznanja ali zgolj dokaz, da se vse ponavlja? Staranje mu ne pušča več veliko časa. Ko mu ne bo nič ostalo, ne bo prosil za nič. Njegova duša je duša vseh duš, upa le, da ne pušča. Kaj pa, če vsaka duša pušča? Morda ne kot reka, ki odteka, temveč kot kapljice, ki postopoma izhlapevajo v pozabo. Glede ljubezni… Kdor ljubi, pa ne ve, zakaj, ta ne ljubi. Ljubezen brez razloga je zgolj beg pred praznino. Če ljubiš le zato, ker se bojiš biti sam, ne ljubiš, temveč iščeš zavetje. Vsako jutro, ko vstane iz nič, ve, kaj pomeni biti nič. Pravijo: hodi počasi, korak za korakom. A ko prideš do konca poti, tam ostaneš. Kaj pa, če konec poti ni cilj, temveč nova oblika ujetosti? Če preveč čistiš dušo, ti lahko nič ne ostane. Čista duša je prazna duša. Ljubil je. Da bi razumel, kako ljubiti, je moral spoznati, kako je bil ljubljen od drugih. Pozabil je. Že davno je več ni. Danes hodi sam, ker ni želel spremljati nikogar predolgo. Nekateri ljudje so le začasni postanki, drugi pa trajne sence. Je sreča res, da si eden za dva? Morda sreča ni delitev, temveč dopolnitev. A kdo dopolnjuje koga? Včasih stori nekaj, česar ne bi smel, pa vendar stori. Napaka? Le človek je. Človek, ki išče, se moti. Človek, ki se ne moti, ni nikoli iskal. Se še spomni, kje je našel njen cvet? Med odpadlimi cvetovi. Včasih najdeš lepoto tam, kjer je nihče ne vidi. A danes, ko je na vrhu gore, ne vidi več dolino. Megla? Ne, denar pred očmi zamegli vid. Moč, pohlep, iluzija – to so meglice, ki zakrivajo resničnost. To je vse, kar ostane. Nič ni nič. Je samo bolečina. A tudi bolečina ni večna. Vse izgine. Čas je, da zapre okno.     

Svetloba v senci časa

Pomladno sonce polzi po ulicah mesta, nežno boža razpokane fasade, zbujajoč speče misli. V zraku lebdi vonj po prebujenju, vonj samic, ki korakajo skozi prostor, kot da nosijo s seboj skrivnost, ki je nikoli ne bo razkril. Gleda jih, opazuje, vsaka je zgodba, ki bi jo lahko odprl, če bi želel. Toliko vrat, ki čakajo, da jih morda odpre, in prav toliko, ki jih bo nekoč morda moral zapreti. Vstal je, ker se ne boji več padca. Ko človek doseže dno, ugotovi, da je tam presenetljivo mirno. Ko je sit življenja, si želi nazaj v njegov vrtinec. Brez sanj bi sanje umrle, brez iluzij bi svet obubožal. Včasih mora biti človek tisti, ki razbije pregrade, ki ločujejo, da bi vsaj za hip občutil svobodo. Samota potem ni več sama; postane prostor, v katerem odmevajo izgubljeni glasovi. Ne bo ti vzel duše, samo vedeti želi, da jo imaš. Dovolj mu je, da trenutek lahko postane čas, da to, kar vidi z odprtimi očmi, ne izgine, ko jih zapre. In reka brez solz ne joče, svet brez bolečine ne diha. Ko ga preveč dušijo norosti tega sveta, postavi zid okrog sebe. A kaj, ko ve, da tisto, kar ni spomin, ne obstaja? Spomin je njegova mala večnost, krhka, a edina, ki je resnična. Kako prijetno je danes biti tukaj, ob tebi, v iluziji, da vse še ima smisel. V življenju se trudi ubiti čim več nesmislov, toda kako je mogoče živeti s trupli nesmislov, ki gnijejo v ozadju? Svojo komedijo je začel kot edini igralec, ti si bila edini gledalka. Bo končal kot edini poslušalec lastnih besed? Nevarno je biti preveč dober – nihče ti ne bo priznal, da si dober, če tega ne potrebuje. Nekateri razumejo vse, a ne vedo ničesar, drugi vedo veliko, a ne razumejo ničesar. Človek je tragedija, ki ni vredna tragedije, ker ni dovolj velika, da bi se je svet spomnil. Morda bi od sveta želel več, če bi imel svet več, kar bi mu lahko ponudil. Toda ko bo odšel, bo ta svet le še oddaljena zvezda, bleda svetloba v senci časa. 

Vprašanje brez odgovora

Njene dolge črne kite so se zlile z nočjo, njene oči so bile biseri, ki niso nikoli izgubili svojega leska. Pri tridesetih je stala na pragu spoznanja, ne več mlado dekle, a še vedno daleč od utrujenosti let. Pripovedovala mu je o psihiatru, ki zna priti stvarem do dna. Nasmehnil se je – tudi on je vedno prišel do dna, kadar je to želela. In potem je postal grom, ona pa strela, ki se je upirala, da ne bi zanetila požara. Ljubezen ju je ovila kot veter, v vrtincu trenutka je bila srečna, razigrana. A je bilo to res tisto, kar sta želela, ko sta se prvič dotaknila? Bi moral začeti znova, spremeniti potek igre? Se je spominjala prvih srečanj, ko jo je peljal ven, pod ostro luč dneva? Takrat je bil miren, upal je, da ga ne bo potisnila v praznino. Vedno je govorila, da bolj kot odgovore spoštuje vprašanja. A on ni znal živeti kot podgana s šopom las in dolgčasom, ni znal obstajati brez iskanja. Zanj je bil dolgčas le prazen obraz notranjega bogastva, usihanje smisla, v katerem je sreča izgubljala svojo težo. “Ne daj si zašiti ust,” ji je nekoč rekel. “Vedno potrebujem tvoje odgovore, iskrene, brez sladkih besed in solz, brez praznih obljub.” In vedel je, da si je želel enako – njen nasmeh, njen poljub, jasen in resničen. A je bilo vsega preveč? Ji je postalo odveč? Samo vprašal je. 

 Senca pomladi

Ona je dišala po nečem neulovljivem, po prividu, ki se je stopil v noč. Ni je dobro poznal, a jo je povabil k sebi. Bila je mlada, nasmejana, z izklesanim telesom in praznimi očmi, ki so nosile utrujenost številnih srečanj. Ko je stopila skozi vrata, je odložila vse, kar je imela – vključno z iluzijami. Njena usta, temno rdeča od vina, so izgovarjala besede, ki jih ni povsem razumel. V sobi je zavladala tema, prekinjena le z drobnim plamenom vžigalnika, ki je za trenutek osvetlil njen obraz, njene oči, njene prsi, dvignjene v tih nemir. Dišala je po buteljkah neprespanih noči. Poljubil jo je, kot da bi želel ujeti trenutek in ga spraviti za spomin. Rekla mu je, da ga ljubi, da je srečna… Toda ni dodala „za vedno“. Ko se je jutro raztegnilo čez posteljo, je stopila na levo nogo, razbita od prejšnjega dne. Pogledala ga je in rekla, da ne mara njegove ljubezni, ne njegovih pesmi, ne njega samega. Vedela je, kaj hoče – in ko človek ve, kaj hoče, ne potrebuje več sanj. Zaprla je vrata, a pravzaprav jih nikoli ni zares odprla. Morda se bo vrnila, morda ga bo znova vzljubila, pa čeprav bo ljubila nekoga drugega. On pa si želi miru, da bi lahko poslušal svoje misli – tiste, ki ne kričijo v prazno. Noremu ptiču v njegovi glavi lahko vedno zavije vrat, da ne bi pel neumnih pesmi. Končno je pomlad in parki so polni ptic, ki prepevajo ljubezenske pesmi. A včasih se zdi, kot da so oslepele in nikoli več ne bodo vzletele. Ljubezen je kot poletje – silna, živa in vroča, krhka in mila, obupana in smešna. Prepričana o sebi, resnična kot cvetlica, lepa kot dan in grda kot vreme. Nekdo lahko odide in se vrne, pozabi in spet sanja, zaspi in se prebudi – in v daljavi še vedno odmeva glas: »Rad te imam! Ostani tu, ne hodi stran. Pomahaj mi, da vem, da si živa, ker samo tebe ljubim. Ne dovoli, da se v meni naseli mraz.« 

Eros brez počitka

Mesec je minil, a ljubezen ne pozna razdalj, ne šteje dni, ne določa meja. Ko jo zagleda, svet za trenutek utihne, a v njem samem grom in blisk zapravita srečo. Hrepenenje zdrsne čez rob lastne določenosti in se izgubi v brezpotju srca. Eros v njem divja, ne pozna počitka, ne priznava konca, pa čeprav je ljubezen bridka in srce ranjeno. Sonce zahaja, a že jutri vzide, tako kot misel nanjo, ki ne ugasne. Poljubi čakajo na balkonu ustnic, ker prava ljubezen ne šteje dotikov, ne pozna besede ‘dovolj’. Ljubezen ni igra, ni zabava, ni navada. Ljubezen je vse, ali pa je nič. In ko srce bije v ritmu želja, kri iz ran kaplja na tla. Prava ljubezen ne pozna ljubosumja, ker verjame. Prava ljubezen ne spi, ker ne more. Prava ljubezen je vedno lačna, vedno žejna, nikoli potešena. In solze ne pozabljajo. Hrepeni po njenem dihu, po dotiku njenih bokov, po vonju njenih las, po prsi, ki dišijo kot rože na njenem vrtu. Poletje diši po cvetju, a njega duši praznina, ker nje ni. Oči so zalite s solzami, ker rdeče rože ni, ker besede ljudi ne morejo utišati srca: „Pusti jo, pozabi! Predaleč je od tvojih oči, od tvojega srca...“ A kako naj pozabi, ko še vedno čuti, še vedno gori? Bogovi molčijo, usoda se igra z njegovim hrepenenjem. Mesec je minil, kot da se ni nič zgodilo. A v njem... v njem se vse dogaja. In kaj naj ji reče, če ne le to – ljubim te.

Žig v knjigi spominov

Kot strela švigne mimo njega, ne da bi se ozrla. Kot da so desetletja, ki so zdrsela skozi prste, postala prevelik prepad. A njegov občutek ostaja enak – kot bi prespal noč in se zjutraj prebudil pod novim oblakom. Nekoč je ležal na njenih vekah, vsak dan trkal na steklena okna, spraševal, če luč še gori. Če bi šla z njim jutri kam. Zdaj pa je sam, čisto sam, čeprav močan kot slon. Pogreša njen jutranji poljub, nasmeh z vrtnico med zobmi, dotik njenih rok in rdeče misli, ki so barvale njegovo strast. Danes le številke bežijo čez koledar. Gube na obrazu so vse globlje, postelja v sobi prazna, ljubezen ne hrepeni več, ne diši, ne zveni. Samo čaka in molči. Solze padajo kot kamni po tleh, a smrt na koncu vse zdrobi v nič – kot da nje nikoli ni bilo. Njuna imena so zdaj le še črne kode. Ljubezen je postala zmeda, zabloda, morda zgolj žig v knjigi spominov. Je res bil nekje dotik dveh dlani? A v njem še vedno živi hrepenenje otroka, ki toži za zlato mladostjo in poletjem, ki beži. Ko hodi pod visokim nebom, skozi tišino, s soncem ob strani, ve – ljubezen ne umre. Sanje so kot vera. On verjame vanje. In tudi ko ga prekril bo plevel, ga bo objem poljubov še vedno grel.   

Resnica ljubezni, resnica svobode

Utrujen je od besed, od molitev, od klanjanja. Boga ni našel. Našel pa je njo, ljubezen, kot usodo na slepem zmenku. Ljubil jo je brez vprašanj, takšno, kot je bila – divja in svobodna, njene zelene oči so se smejale življenju. Postala sta eno, dva različna svetova, ki sta se prepletla v skupno resničnost. Ljubil jo je, razumel, rad jo je poslušal. A čas je neizprosen sodnik. Spremenila se je, z resnostjo, ki jo prinesejo leta, skrbi in odgovornosti. Ljubezen, nekoč lahkotna, je postala zaveza, zakon pod isto streho. Ljubiti ni zgolj čustvo, je obljuba, nenehno učenje discipline, koncentracije, potrpljenja. Toda kdo danes še vadi takšne vaje? Raje vržejo puško v koruzo, ker je lažje verjeti, da ljubezen ne traja, da je pretežka, preveč naporna. Ko izgine pričakovanje pravljic, se pojavijo prepadi. In ti prepadi se ponavljajo, ko ona zamenja njega, on zamenja njo. A resnice ni treba dokazovati, niti je nihče ne bo verjel. Resnica in prevara hodita skupaj, a ljubezen ne more živeti v svetu laži in sprenevedanja. Skozi umazana okna ne posije nobena luč. Nagoni so prvinska sila, a če sta moški in ženska skupaj le kot obred, kot obed za mizo, potem ostane praznina. Telo ni le lupina, je dom, ne astralni svet. Telo in duša sta eno. Ko se združita, izgine dvojnost, ostane le resnica. In resnica ni omejitev, ni oklep – resnica je ljubezen. In resnica je svoboda. 

Obraz časa

Ali tudi on čuti, da je bog postal ženska? Da ona še naprej izbira zmagovalca, tistega, ki bo nosil njeno kri naprej? A priti do njene pozornosti ni preprosto. Osvojiti njeno srce je igra, strategija, potrpežljivost. Kot poker pod sojem luči, kjer tisti, ki predolgo čaka, izgubi. Ona, ujeta v norost in egotrip, ga dolgo sploh ne opazi. Ko pa mu vendarle podari svoje »da«, je že prepozen – utrujen od sanj, pijan od sladkih besed, preveč hlastanja po sreči, po ambicijah, ki ga ženejo naprej kot dirkalnega konja. In ona hoče konja. Močnega, varnega, poslušnega, ubogljivega. Ko mu na matičnem uradu natakne prstan, se življenje šele začne. Kot dan, ki se rodi s pričakovanji jutra. Stari pravijo, da je potrpežljivost zlato, a zlata ne potrebuješ vsak dan. Tudi v ljudeh ni vedno mogoče najti varnosti, kaj šele v tistih, ki so odrasli brez težav – le redki ob rojstvu dobijo ključ, ki odklepa prave ključavnice. V novi dobi ni prostora za romance. Vonj devic več ne vznemirja belih srajc, religija je postala zabava, škandali so vsakdan. Časopisi kričijo z rumenimi naslovi, kjer ena prevara rodi drugo, ena priložnost rodi tatu. Doma ni več pogovora, zaupanje je postalo krhka valuta, ki hitro izgubi vrednost. In ko ni več nikogar, s komer bi delil misli, greš na pokopališče. Govoriš z mrtvimi, ker ti ne morejo škodovati. Oni vedno ponavljajo iste stvari. Pravijo, da moraš smrti pogledati v oči, če hočeš razumeti življenje. Upanje umre zadnje, a tudi upanje lahko postane strup. Ko pogrevaš staro ljubezen, nikoli ne veš, kaj vse se je nabralo v letih molka, v duši, v srcu. Čas je tisti, ki pokaže pravi obraz. In v tem obrazu ni več laži. 

 Spirala časa

Vstopila je v avtobus kot pomladni cvet v polni svetlobi. Samosvoja, zapeljiva, s korakom, ki je nosil ritem življenja. Neznanka. Brez preteklosti, brez prihodnosti. Le trenutek zdaj. Bila je kot sončnica s svojo zlato krono, njeni dolgi lasje so se zlivali z utripom mestnih luči. Rdeče ustnice, kot da nosijo skrivnost, ki jo razume le tisti, ki si upa pogledati globlje. Oči potopljene v svet telefonskih besed, a vseeno prisotne. Ozka čez pas, v tigrasti srajci, v krilu, ki je puščalo več slutnje kot gotovosti. Noge, ustvarjene za sanje. Čevlji, ki so se dvigovali visoko pod oblake, kot da jih zemlja ne more zadržati. Za trenutek so se njene oči ujele v njegove. Brez besed mu je povedala, da je z njo vse dobro, da pred njo ne moreš zbežati, da išče nekoga, ki ve, kaj hoče od življenja. Potem je avtobus odpeljal naprej, kot življenje samo. Ko je izstopil, je zagledal nevidni plakat, pritrjen na plot njene duše: »Poišči me, rabim te!« Toda ni je mogel iskati. Vse, kar je ostalo, je bil občutek trenutka, ki se je že izgubljal v preteklosti. Še vedno je dihal, še vedno hodil skozi svoje dni. Srečen? Morda. Na svoj način. A zavedal se je, da koraka proti niču, da spirala časa počasi izsesava njegovo prisotnost, da ga dan za dnem vse bolj odnaša. In najbolj ga je bilo strah tistih požrešnih ust, ki čakajo na koncu poti. 

Brazgotine polne vrtnic

Dan je bil vroč. Iskal je mir, nekje daleč stran od betona, proč od utripajočega vrveža mesta, kjer so utrujene sence nemo strmele v svoje čevlje. Hodil je mimo mrtvih dreves, ki so nekoč šepetala v vetru, zdaj pa so le še priče pozabljenih zgodb. Bil je sam. Včasih tako sam, kot je bil sam le veter, ki je brezciljno blodil med razpokanimi ulicami. In včasih si je želel, da bi ga kdo poljubil, da bi lahko pogledal v oči, v katerih bi zagledal odsev nečesa večnega, nečesa, kar ne mine. Vročina ga je omamljala pod starim drevesom, za mizo, ki je poznala dotike mnogih rok. Voda ga je hladila, črke so mu same padale na papir, kot solze, ki jih nihče več ni brisal. Iz cigarete se je dvigal dim in se vrtinčil v spomine, ki jih ni mogel pregnati. Vsa ta leta z njo so bila kot muzej mrtvih strasti. Saj ve, navade sčasoma postanejo utrujene, kakor pesem, ki jo ponavljaš, dokler ne izgubi pomena. A nekoč … nekoč sta bila pijana od mladosti, opita od dotikov in besed, ki so gorele v njunih ustih. Starost ni nič drugega kot zrela mladost, ki noče umreti, si je rekel. Čeprav so njegove oči morda nosile ime dolgčas, je bila ta pesem njegov zadnji poskus, da jo pokliče nazaj. Čakal jo bo na starem mestu. Napisal bo vse, kar je hotela slišati. Danes nihče ni želel kupiti postaranega obraza. Še najmanj mlade navihanke, ki so govorile, da ljubezen ne pozna let, a so jo kljub temu merile v trenutkih, ki so trajali le toliko, kolikor je trajala pesem na gramofonski plošči. Vajen je bil samote, ki ne boli. Bolj ga je bolelo to, da pohlepni hudič z dolgim jezikom nikoli ni dal duši miru. In kljub temu – še vedno je bil človek na ulicah, deležen pogledov in šepetov za hrbtom: "Poglej, to je ta slepec, ki piše pesmi …" O zvestobi? Kaj naj bi ji še napisal? Zanj je bila zvestoba kot dišava, ki jo prodajajo na planetu, kjer še ni bila. Tam se ni merila v besedah, ampak v tišini, v prisotnosti, v ostajanju. A morda so bile danes njune oči res preveč oddaljene, da bi še kaj videla druga v drugi. Toda njemu je bilo lažje kot včeraj. Čeprav je vedel, da nikogar ne zanima. Brazgotine so bile polne vrtnic, a nostalgije nihče ni več potreboval. Spomnil se je njenih črnih las, ki so mehko padali čez njen obraz, in rdeče šminke, ki si jo je nanašala s tistim tihim nasmehom, kot da bi želela prekriti hlad na ustnicah. Spomnil se je balkona, kjer so na vrvi viseli njeni drobni koščki življenja – hlačke, modrček, rožnata brisača – in glasbe, ki se je vrtela z vinilne plošče, mehka, a nepovratna, kot njuna zgodba. Vsaka solza je bila kaplja spomina. Nekoč je verjel, da bodo besede pomagale, ko je lezla v posteljo. A kaj, ko je bilo njeno telo hladno kot marmor na pokopališču. In zavedal se je, da je bilo njuno skupno življenje – počasna smrt. Ne ve, morda ji danes nekdo obljublja potovanja, strast in opojno ljubezen. Morda mu verjame, ko zvečer potrka na njena vrata, ker si želi večerjo, ki mu jo je pripravila. Morda v nekem kotičku misli celo pomisli, da bi lahko bil eden tistih serijskih morilcev, čigar žrtve so osamljena dekleta. A vendar ga spusti naprej. In ko leže ob njem, ji za trenutek pade na misel, da jo bo odnesel v nebo in pokril z zvezdami. Ampak nebo je prazno. In zvezde so samo hladni, oddaljeni spomini. 

Ko vse mine

Bila je lokalna lepotica, pravi mit, legenda v visokih petah, s telesom, ki je lomilo poglede in rušilo tišine. Njene noge so se lesketale v ritmu korakov, ko je asfalt poljubljal tanke pete, veter pa je razkrivajoč njeno kožo razpihoval tuje misli. Bila je kot ogenj – privlačen in uničujoč, obljuba poželenja in slutnja konca. Njena vera je bila vera v brezčutni nič, v popolni krog odrešitve, kjer ni preteklosti in ne prihodnosti, le trenutek, ujet v igro usode. Ljubila je kot ostrostrelec – natančno, brez omahovanja. Streli so padali v srce, kriki so se izgubljali v temi. Njene roke so trgale sanje, njeni poljubi so puščali rane, njena postelja pa je ostajala prazna, prepojena s solzami tistih, ki so verjeli, da jo lahko ukrotijo. Ljudje so govorili, da je taka že od rojstva – da sanje v njej umrejo, še preden se rodijo. Za njo so ostajali krvavi jarki, a nikoli ni odstopila, nikoli omahovala. Takšna, kot je bila ona, ni bila vsaka. Avgust se je razpenjal čez nebo, noč je dihala v ritmu lune, ki se je smejala svetu, nevedoč, da sanje bežijo in da imena bledijo. Ostala je kot dežela brez zemljevida, brez sledi, brez obrisov. In ko se je čas dotaknil njenih lic, je spoznala, da lepota ni več njen zaščitni znak. Postala je del vsakdana, brez odmeva poželenja, brez dvignjenih pogledov. Njen oder je postal miza s pivom, sončna očala in cigara med ustnicami. A če jo srečaš – žensko s kožo, ki diši po soli in vetru, v beli obleki, ki kot val objema njeno telo – ne glej predolgo. Oči mižijo, ker resnica včasih peče. Kajti ko se enkrat spotakneš, začutiš, kako veter, ki si mu zaupal, zvije tvojo roko in te nahrani s figami praznine. Koraki izgubljajo sledi, sence se brišejo, čas spira napise in človek postane le spomin, ki ga pesek raznaša v morje. A tudi iz ran raste cvetje. In čas gre vedno naprej, tudi ko vse mine. 

Poetična proza o ljubezni – Pismo brez imena 

Mesec junij je minil, a ljubezen v njem ne pozna minljivosti, ne pozna meja. Ko jo sreča, se zdi, da vse postane določeno, vendar srce ne pozna dokončnosti. Razdalje niso ovira, a hrepenenje, ki se poraja, večno spolzi čez rob lastnih pričakovanj, kot reka, ki ne pozna svojih mej. In v njem divja Eros – neukrotljiva sila, ki presega vsakdanje razumevanje. Ni počitka, ni miru. Ljubezen ne pozna dneva in noči. Čeprav je v njegovem srcu še grenka bolečina, ve, da bo vsak zahod ponovil nov vzhod, kot sonce, ki se vedno vrne, kot tisti občutek, da nikoli ne moreš zbežati pred tem, kar te poganja. Poljubi so brezmejni, nimajo števila. Nikoli jih ne šteje, saj prava ljubezen ni zabava, ki bi postala navada, ni trenutek, ki mine. Ljubezen je vse ali pa nič, preprosto ni vmes. In v tem ritmu, ko udarjajo bobni srca, kri iz ran ne preneha kapljati – a mu ni težko, saj vsak kapljajoči trenutek pomeni življenje v ljubezni. Prava ljubezen ni ljubosumna, saj temelji na zaupanju, ki presega vse telesne meje, ki ni le bližina telesa, ampak bližina duše. Tudi v noči, ko misli tavajo, ljubezen ne spi. Je nenehna budnost, nenehna lakota po nečem nedosegljivem. Njegovo srce je polno spominov, ki jih ne more pozabiti, saj solze ne pozabljajo, niso le kaplje, so sledovi, ki za seboj puščajo sledi v preteklosti. Čuti, kako hrepeni po vsakem dotiku, po vsakem dihu. Po vonju njenih las, ki dišijo kot cvetje iz njenega vrta, po vonju njenega telesa, po tisti drobni, neizrekljivi intimnosti, ki sta jo oblikovala. Kako naj uživa v tem poletju, polnem cvetov, ko pa nje ni, ko je njen vonj le spomin v vetru? Njegove misli so obarvane z žalostjo, solze potopijo oči, ko pogleda tiste rdeče vrtnice, ki jih več ni. Ljudje mu svetujejo: "Pusti jo. Pozabi jo. Je predaleč, preveč oddaljena." A on ve, da pozaba ni rešitev, ni končna rešitev, saj ni nič močnejšega od čustva, ki ga nosi v sebi. Umrlo je upanje, njegov pogled je izgubil barve, kot slika, ki se raztaplja v času. Zemlja pod nogami se trese, kot utrujeni konji, ki so izčrpani, a še vedno tečejo naprej, iščejo cilj, ki ga nikoli ne najdejo. A nekje v njegovem srcu še vedno verjame, da so sanje prostor, kjer ima lahko svobodo, kjer lahko letijo, kjer si je dovoljeno priti do neizpolnjenih želja. Toda ona, ona je le senca v njegovih mislih, katere prisotnost nikoli ne mine. Njegovo življenje postaja labirint med tem, kar je, in tem, kar bi lahko bilo, med tem, kar je dosegel in tem, kar si je vedno želel. Mesto, v katerem živi, je zgolj betonska lupina, brez pravega življenja. Spominja se, kako so sanje o ženskih očeh že davno zbledele, kot utripajoči svetlobni trenutek, ki je minil brez sledu. Toda kljub temu, ko prebere te besede, še vedno čuti v sebi to ljubezen. In ne more je zadrževati, ker ljubezen v njem ne pozna zavor. Bogovi, čeprav so molčeči, niso na njegovi strani. A on si želi, da uslišijo to ljubezen, da tudi oni spoznajo, da je ljubezen močnejša od usode, močnejša od tega, kar se zdi nemočno. Morda se zdi, da je mesec minil, kot da ni bilo ničesar, a srce ne laže. V njem čuti ljubezen, ki ne pozna minljivosti, ki ne pozna meja, ki je večna, kot starodavna moč, ki se nikoli ne izčrpa. In kaj naj ji reče? Preprosto: Ljubim te.

Poti modrosti

Šepet Večnega Upora

Jesen se razliva po mestu, plohe in dolga deževja brišejo sledi človeštva. Ulice, nekoč polne življenja, so zdaj le še tihi odmevi minljivosti. Tvoj glas, nekoč močan in jasen, se je izgubil v vrvežu brezštevilnih korakov. Tišina, ki te obdaja, je glasnejša od krika, ki bi lahko razparal nebo in iz oblakov izvabil solze sočutja. Vedno si poznal sence, ki prežijo v kotičkih zavesti, in strahove, ki se plazijo po kosteh ter zastrupljajo duha. Slutnja izgube je visela nad teboj kot megla, ki zastre jutro. Zemlja bo ostala, a ne več takšna, kot si jo poznal. Tvoj odmev bo izginil v vetru, svet pa se bo preobrazil v nekaj tujega, brez imena in pomena. Ko boš končno zaprl oči pred resničnostjo, ki si jo tako dolgo napovedoval, se bo svet norosti zrušil vase. Besede, nekoč zasmehovane, bodo postale prerokba. A tebi bo vseeno – ležal boš med koreninami zemlje, v miru, pred svetom, ki ni hotel slišati. V grobu boš našel počitek, a tvoj duh bo še naprej pričal o strupu nesvobode in o zatiranju misli, ki ne sledijo predpisanim potem. Tvoja zapuščina bo opomin vsem, ki si drznejo misliti drugače – resnica preživi tudi najtemnejše čase. 

Poti modrosti

Marko opazuje ljudi okoli sebe – njihovo vedenje, misli, površino trenutkov, ki hitro minevajo. Večina jih živi zaprta vase, kot školjke, ujeta na robu časa. Njihove besede, le prazne sklede obljub, nimajo pravega pomena; govorica, izklesana v zaslonih pametnih telefonov, nadomešča poglede in dotike. Brezčutno hodijo po cestah, kot slepci, ujeti v neresničnost virtualnega časa.Nekatere ptice še vedno prepevajo pomladne pesmi, a z jesenjo izginejo v toplejše kraje, kot da bi veter vzel toplino iz njihovih src. Kdo danes še najde čas za pisanje pisem, za osebne dotike, za geste, ki trajajo dlje od hitrega sporočila? Ljudje, ki se ženó v brezkončni dirki s časom, ne najdejo niti trenutka zase, kaj šele za tiste, ki so jim blizu.Svet je postal nor in prazen, kot hiša iz kart, ki grozi, da se bo vsak hip zrušila. Zato si bo Marko danes shranil košček sonca za jutri, da sence ne bi prevladale v njegovih mislih. Da bo, kljub temu, kar vidi in doživlja, našel svoj mir in svojo resnico. 

Elegija za demokracijo: Mozaik protislovij

V tišini zavedanja se rojeva nelagodje sodobnosti. Nekdanje gotovosti bledijo, razkrivajo se v vsej svoji goloti, in mi stojimo osupli pred ogledalom resničnosti. Demokracija, ta nežna roža svobode, razpira svoje cvetove v jutru upanja. Njen vonj omamlja množice, a v njenem srcu že klijejo semena propada. Kot mitološki feniks se dviguje iz pepela zgodovine, le da bi znova zgorela v plamenih lastnih protislovij. Liberalizem je s svojo ostro sekiro razbil okove srednjeveške hierarhije, a v istem zamahu skoval nove verige neenakosti. Na oltarju svobode posameznika je žrtvoval skupno dobro, medtem ko pravna država bdi nad svetiščem zasebne lastnine. Toda ali ni njena dolžnost varovati tudi dostojanstvo vseh? Dvajseto stoletje je zaplesalo v ritmu liberalne demokracije, a melodija postaja vse bolj razglašena. Plemeniti ideali bledijo v senci pragmatičnih odločitev, ko se v imenu istih načel zamrzuje premoženje tujih držav. Filozofi se sprašujejo: ali še vedno igramo po pravilih, ki smo jih sami napisali? V senci liberalnega reda se skriva strah pred močjo revnih. Sociologi z zaskrbljenostjo opazujejo vse globlji prepad med ideali in realnostjo. Volilna pravica je morda univerzalna, a v svetu, kjer kapital piše pravila, ali so res vsi glasovi enako močni? Ekonomisti slavijo akumulacijo kapitala kot motor napredka. Toda ali je resnični napredek to, da se bogastvo kopiči v rokah peščice, medtem ko množice tonejo v revščino? Pareto učinkovitost morda maksimizira skupno korist, a kaj, ko se ta korist tako neenakomerno porazdeli? V tem paradoksu prebiva naša civilizacija - hrepeni po enakosti, a se hrani z neenakostjo. Išče varnost v lastnini, a ustvarja negotovost za mnoge. Demokracija postaja Sizifovo delo - vedno znova jo gradimo, le da bi jo videli, kako se ruši pod težo lastnih protislovij. In tako stojimo na robu prepada, ujeti med ideali in realnostjo, med svobodo in varnostjo, med učinkovitostjo in pravičnostjo. Naš mozaik demokracije se lesketa v tisočerih odtenkih, a vsak kamenček nosi v sebi seme lastnega uničenja.

Demokracija v senci dobička : Svoboda je le iluzija za množice

Demokracija pleše sama na robu prepada, medtem ko korporacije v tesnem objemu vrte kapital. Glas delavca je le šepet v viharju dobička, kjer vsak evro šteje in vsaka minuta prinaša nov profit. Tržne sile divjajo, nevidna roka maha v prazno, bogastvo pa se kopiči na vrhu kot prah. Hlastajo po več, vedno več – nikoli dovolj. Pohlepni stroj se ne ustavi, ne pozna meja rasti. BDP se vzpenja, a blaginja tone. Narava vzdihuje pod težo industrije, ekosistemi se rušijo v imenu napredka. Stroški se režejo, dobički rastejo, a cena presega vsak zaslužek. Država izza kulis vodi to ekonomsko simfonijo, njen represivni aparat pa je vedno pripravljen. Policija in vojska, zvesti varuhi statusa quo, varujejo interese elit, medtem ko se socialna država kruši. Fiskalna politika pleše po notah korporacij, monetarna politika tiska denar za reševanje bank. Človekove pravice so le fasada, okrasek na pročelju sistema. Enakost je mit, svoboda iluzija, bratstvo pa pozabljena vrednota. Ekonomska realnost razkriva resnico: v svetu, kjer vlada denar, je demokracija le predstava za množice. Neoliberalizem triumfira, medtem ko socialna pravičnost ostaja nedosegljiv ideal.

Liberalizem : Od sanj o svobodi do globalnih spon

Svoboda, nekoč sanjana v antiki, je danes ujetnica neoliberalne dobe. Mark Avrelij je pisal o enakosti pred zakonom, mi pa bežimo pred okovi države. Klasični liberalci so sanjali o svobodi od oblasti, vendar so bile njihove sanje omejene na premožne in izobražene. Adam Smith je razglasil trg za edinega vladarja, nevidno roko, ki naj bi vodila vse. Homo economicus, sebični junak kapitalizma, naj bi s svojim pohlepom prinesel blaginjo vsem. Toda čas je pokazal drugače. Velika depresija je razbila te iluzije in rodila novo obliko liberalizma. Danes vlada "odprta družba," ki prisega na svobodo in raznolikost, a v resnici služi le peščici, medtem ko večina ostaja na obrobju. Neoliberalizem, zavezan globalizmu, ne okleva pred vojnami v imenu "svobode." Meje med dobrim in zlim so zabrisane, vsaka država lahko postane tarča obtožb. Nekoč je liberalizem branil interese mnogih, danes ščiti le elito. V imenu človekovih pravic se krojijo usode narodov. Svoboda je postala zgolj politični slogan, orožje v rokah močnih proti šibkejšim. V tem novem svetu je vsak lahko obtožen in vsak lahko postane sovražnik sistema.

Impera: Večni ples moči

V sencah preteklosti, kjer je Rim nekoč vladal svetu, je zrasla figura Impere - vodje imperija. Njegove roke so držale vajeti družbe, politike in vojske, kot da bi bile niti usode same. Čas je tekel, a vzorec je ostal, zakoreninjen v tleh človeške narave. Volitve, nekoč simbol ljudske volje, so postale oder za ples nevidnih elit. Njihov izbranec, lutka na vrvicah zlatih kovancev, stopa v areno predvolilnih bojev. Filozofi bi se spraševali: "Ali je to res svoboda izbire, ali le iluzija demokracije?" Pravniki bi iskali luknje v zakonih, ki dovoljujejo takšno manipulacijo volje ljudstva. Imperiji so se rodili in umrli, a duh nadvlade živi dalje. Na Zahodu, kjer se demokracija razglaša za sveto, še vedno vladajo politične marionete. Njihovi gospodarji, skriti v sencah finančnih imperijev, vlečejo niti moči. Sokrat bi se zagotovo vprašal: "Ali je to res najboljša oblika vladavine, ali le najlepše zamaskirano tiranstvo?" Medtem ko Zahod obsoja tiste, ki ne sledijo njihovemu modelu demokracije, se zdi, da pozablja na lastne grehe. Kot nekoč veliki imperiji, z železno pestjo in ostrim mečem udarja po "nepokornih" deželah. Machiavelli bi morda odobril takšno politiko moči, a bi Kant zahteval univerzalno etiko, ki presega nacionalne interese. V tem plesu moči in interesov se izgublja bistvo človeštva. Naravna bogastva postajajo plen, države žrtve, ljudje pa le številke v veliki igri. Rousseau bi nas morda spomnil na družbeno pogodbo, ki smo jo pozabili, medtem ko sledimo slepemu pohlepu. Tako se zgodovina ponavlja, v novih oblekah, a z istim obrazom. Impera še vedno vlada, čeprav nosi druga imena. In mi, ljudje, ostajamo ujeti v večnem krogu iskanja pravične vladavine, medtem ko se svet vrti naprej v ritmu moči in denarja.

Odmev izgubljene človečnosti

V senci razblinjajoče se morale stojimo, priče razpadu vrednot, ki se drobijo kot krhko steklo pod bremenom nenasitnega pohlepa. Sledimo križu, a ga ne nosimo – naš hrbet je že preveč upognjen pod jarmom hlapčevstva, v katerega smo bili pahnjeni ob rojstvu in utrjeni skozi vzgojo. Kdo smo, če ne le marionete v rokah usode, brez hrbtenice in vesti, plešoče po ritmu, ki ga narekujejo nevidne niti? Denar, ta hladni vladar iz papirja in kovine, kroji naše poti skozi labirint življenja. Hrepenimo po časti in ugledu med soljudmi, a v svoji slepoti pozabljamo, da prava čast ni skrita v globinah denarnic, temveč izvira iz src in plemenitih dejanj. Medtem se mali bogovi, opiti z močjo, šopirijo na svojih prestolih, njihovi podplati pa brezčutno teptajo po pozabljenih in zavrženih. Mar ni globoko ironično, da tisti, ki jih izvolimo za služabnike ljudstva, tako hitro prevzamejo vlogo gospodarjev? In če je demokracija res glas ljudstva, zakaj se zdi, da ta glas tako pogosto izgine v praznini, ne da bi dosegel ušesa tistih, ki bi ga morali slišati? Ko v politiki tehtamo med visokimi ideali in surovo realnostjo, ali nismo morda pozabili, da bi morala biti prav integriteta tista, ki drži tehtnico v ravnovesju? Celo božje oko, nekoč budno in vseprisotno, se zdaj obrača stran od tega žalostnega prizora človeške izprijenosti. Ali se morda celo najvišja sila sramuje tega, kar smo postali? Vsi smo ujeti v ta bizarni ples pohlepa in sebičnosti, ne glede na barvo naših političnih prepričanj ali zastav, pod katerimi paradiramo. Morda je napočil čas, da si zastavimo najpomembnejše vprašanje: Kaj je tisto, kar nas v resnici povezuje kot ljudi? Je to res le nenehno hlastanje za materialnim? Ali pa morda globoko v naših srcih še vedno tli iskrica človečnosti, drobcena, a neuničljiva, ki bi lahko premagala to mračno obdobje in nas popeljala v svetlejšo, bolj humano prihodnost? Le čas bo pokazal, ali bomo zmogli preseči svoje najnižje nagone in se dvigniti nad meglo sebičnosti, ki zastira naš pogled na skupno dobro.

Odsevi izgubljenega časa

Prižgeš luč in odpreš oči. Pogled se ustavi na tvoji dlani. Slike preteklosti, nekoč tako žive, zdaj bledijo v pozabo. Ni več neizrečenih vprašanj; le tišina odgovorov odmeva v praznini. Pot nazaj v panje spominov je zaprta, zaklenjena s ključem neusmiljenega časa. Neviden postaneš v množici obrazov. Nihče te ne opazi, nikogar ne zanimaš. Zasidran v megli preteklosti se zdiš nenevaren, a tudi mrtvo mesto te zavrača, tako kot ti njega sovražiš. Izgubilo je svoje stare barve, zdaj sivo in pusto zre vate. Z nočjo vstajajo mrliči tvojih spominov, kot sence se plazijo po stenah tvoje duše. Podgane, nekoč zveste sopotnice na tvoji ladji življenja, so že zdavnaj pobegnile, ti pa ostajaš sam. Potapljajoča se ladja, simbol tvojega bivanja, nezadržno tone v globine pozabe. Če je bila preteklost zlo in sedanjost upanje, naj bo prihodnost kot slika, ujeta v stekleni krogli, nedoumljiva in skrita pred tvojim pogledom, saj nisi jasnovidec, da bi jo lahko videl. Vse, kar si storil doslej, je morda le igra usode, tvoja pot brez vzroka in brez zagotovila. V trenutke sedanjosti se zlivata preteklost in prihodnost, kot reke, ki se stekajo v neskončno morje večnosti. Vse, kar si bil in vse, kar boš postal, še vedno živi nekje v tkanini časa, skrito v nevidnih nitih usode. V sebi nosiš težo tistih trenutkov, ki jih ne moreš pozabiti, pa vendar bežijo iz tvojega oprijema kot pesek med prsti. Kdo si brez teh spominov? Kdo postaneš, ko ti preteklost spolzi skozi roke in ostaneš brez korenin? Morda je smisel ravno v tem izgubljanju, v neizogibnem pozabljanju, ki nas prisili, da znova iščemo sebe v nenehni menjavi obdobij. Vsak korak v sedanjost je korak stran od nečesa, kar smo nekoč bili, a hkrati korak bližje k temu, kar bomo postali. A v tem prehodu ni gotovosti. Prav ničesar ne držiš v rokah, le senco lastnega jaza. Različne verzije tebe samega se prepletajo in izgubljajo, kot odmevi v votlem prostoru časa. In ko pogledaš vase, vidiš le praznino – morda je prav ta praznina tisto, kar daje prostor novim začetkom.

Zlate verige svobode

V žaru sonca se lesketajo zlati obroči, nemi pričevalci naših obljub in hrepenenj. Prsti, okrašeni s temi simboli večnosti, pripovedujejo zgodbo o pripadnosti, o svobodni izbiri, ki nas hkrati omejuje in osvobaja. Smo potomci sužnjev, ki so se osvobodili okov, a zdaj sami kujemo nove verige – tokrat iz čistega zlata in ljubezni. Človeštvo je mozaik različnosti, vsak kamenček drugačen v svoji predstavi o dovoljenih in prepovedanih dejanjih. Naši moralni kompasi se vrtijo v različne smeri, včasih usklajeno, drugič v popolnem nasprotju. V tem plesu etike in strasti se rojevajo in umirajo odnosi, medtem ko družba molče opazuje in sodi. Rdeča luč utripa v naših mislih, ko zagledamo tuje bogastvo sreče. Je semafor duše, ki nas opominja na meje, ki smo si jih sami zastavili. Toda obstajajo drzneži, ki ignorirajo te signale, ki z lahkoto prestopajo črte in si jemljejo, kar ni njihovo. So plenilci v gozdu ljubezni, ki ne poznajo pomena besede "zasedeno". A globoko v nas še vedno tli prvinsko, zaščitniško bistvo. Ko začutimo grožnjo našemu gnezdu, našim ljubljenim, za katere smo se tako trudili, se prebudi varuh v nas. Ni to ljubosumje, temveč starodavni nagon obrambe, ki nas preplavi kot plima. Postanemo volkovi, ki čuvajo svoj trop, levi, ki branijo svoj ponos. Naše roke se spremenijo v ščit, pripravljen, da odbije vsiljivca. V teh trenutkih se civilizirani človek umakne in na plan privre neutrudni branilec, morda poln dvomov, a hkrati neizmerno močan v svoji odločenosti, da zavaruje, kar je s tolikšnim trudom zgradil. Ali je to res posesivnost ali le globoka zavezanost družini? Filozofi bi razpravljali o naravi svobode in odgovornosti, sociologi bi analizirali vzorce človeških interakcij, pravniki bi tehtali težo nepisanih pravil. A v viharju čustev in predanosti pogosto ni prostora za akademske razprave. Ostajajo le srca, ranljiva in močna hkrati, ki krmarijo skozi nevihte odnosov, iščoč in varujoč varno pristanišče v objemu drug drugega. V tej pesmi življenja smo vsi igralci in gledalci hkrati. Opazujemo drame, ki se odvijajo okoli nas, in sami pišemo svoje zgodbe. Nekateri spoštujejo meje, drugi jih rušijo, tretji jih vztrajno branijo. A na koncu smo vsi samo ljudje, ki iščemo, gradimo in varujemo ljubezen ter pripadnost v svetu, kjer so edine konstante spremembe in negotovost.

V iskanju resnice v senci 

Ne pusti se omamiti njeni lepoti, ki žari v sončni svetlobi. Ta svetloba, tako topla in privlačna, nas pogosto zavede, da verjamemo v popolnost tega, kar vidimo. A podoba, ki jo ujamejo naše oči, je lahko varljiva—zgolj površinski sijaj, odsev tistega, kar si želimo videti, ne pa tistega, kar v resnici je. Usmerite svoj pogled v njeno senco. Senca, pogosto zanemarjena in prezrta, skriva resnico, ki ni očitna na prvi pogled. Opazujte temne obrise, ki se skrivajo za bleščečo fasado. Tam, v tišini senc, se razkriva drugačna zgodba, tista, ki je ne moremo zaznati z golim očesom. Kaj razkriva ta senca? Kakšne skrivnosti in globine se skrivajo v njenih nejasnih konturah? V teh temnih odtenkih lahko odkrijete resnico, ki presega zgolj zunanji videz. Resnico, ki ni preprosta, ki zahteva pogum in pripravljenost, da se soočimo z neznanim. Tu leži bistvo, ki ga sončna svetloba ne more razkriti, saj svetloba poudari le površino. Šele v senci se pojavijo konture resničnosti, ki nas vabijo, da jih raziskujemo, da se poglobimo in odkrijemo resnične vrednote in pomen. Sonce osvetli pot, a senca kaže globino. Ne bodimo zadovoljni z bleščavostjo površja; iščimo tisto, kar se skriva spodaj, tisto, kar je resnično. V tem svetu, kjer je vse več osredotočenosti na zunanjo podobo, je modrost v tem, da se obrnemo k senci, da najdemo tisto, kar je skrito, a kljub temu bistveno.

Lakota duha: Od živalskega nagona do človeške zablode

V divjini narave, kjer vlada surovi zakon preživetja, žival ubija drugo žival. Njen motiv je preprost in čist - lakota, ki žene življenje naprej. Brez zlobe, brez sovraštva, le goli nagon po obstoju. Vsak ugriz, vsak plen, je ples življenja in smrti, natančno uglašen s srčnim utripom narave. A človek, to kompleksno bitje razuma in strasti, ubija sočloveka. Ne zaradi lakote telesa, temveč zaradi lakote duha. Njegov motiv je zapleten in temen - ego, ki hrepeni po prevladi. Z vsakim ubojem poskuša utišati glas dvoma v sebi, potrditi svojo resnico kot edino veljavno. Vsaka rana, ki jo zada, je krik notranje praznine, ki se ne da zapolniti. Kako tragično, da bitje, obdarjeno z zavestjo in empatijo, uporablja te darove za uničenje. Namesto da bi gradili mostove razumevanja, rušimo temelje sožitja. Vsak pogled na svet postane bojno polje, vsaka ideja orožje. V našem iskanju resnice smo pozabili na modrost tišine, ki povezuje srca, ne pa jih deli. Morda je v tem paradoks človeške narave - bolj ko se trudimo dokazati svojo edinstvenost in superiornost, bolj razkrivamo svojo ranljivost in strah. Strah pred neznanim, pred drugačnim, pred možnostjo, da nimamo prav. V senci teh strahov, ki jih skrivamo pod maskami moči in nadvlade, pozabljamo na svojo resnično naravo. A v tem boju za prevlado pozabljamo, da smo vsi del iste zgodbe, istega tkiva življenja. Morda je čas, da se vrnemo k preprostosti živali - ne v njeni surovosti, temveč v njeni iskrenosti do življenja samega. Da priznamo, da so naša hrepenenja le odmevi globokih potreb po pripadnosti, razumevanju in ljubezni. Morda je čas, da se ustavimo in prisluhnemo tišini v sebi, kjer odmeva resnica, da smo vsi eno. Da opustimo orožje besed in misli ter vstopimo v prostor sočutja in skupnega iskanja. V tem prostoru ni zmagovalcev in poražencev, temveč le potniki, ki skupaj hodijo po poti življenja.

Odsevi srca: Sedem šepetov resnice v labirintu ljubezni 

V labirintu ljubezni, kjer srca plešejo v ritmu upanja, se včasih znajdemo pred ogledalom resnice. Odsev, ki ga vidimo, ni vedno tak, kot smo si ga zamislili. Morda je čas, da prisluhnemo tihim šepetom duše, ki nas svari pred nevarnostjo. Spoštovanje, dragocen biser v oceanu odnosov, izginja kot pesek med prsti. Ko izgine, ostane le praznina, ki je ne more zapolniti nobena beseda, noben dotik. Ali ni spoštovanje temelj, na katerem gradimo trdnjavo ljubezni? Brez njega se zidovi krušijo in za sabo puščajo le ruševine nekoč mogočnega gradu čustev. Zaupanje, nežna nit, ki povezuje dva svetova, se trga pod težo dvomov. Kot roža, ki vene brez vode, tudi ljubezen uvene brez zaupanja. Je morda čas, da se vprašamo, ali smo pripravljeni živeti v senci negotovosti ali si želimo stopiti na sončno stran življenja? V simfoniji življenja včasih odkrijemo, da igramo različne melodije. Vrednote in cilji, ki jih gojimo, so kot note, ki ustvarjajo harmonijo ali disonanco. Ali lahko najdemo skupni ritem, ali pa je bolje, da vsak sledi svoji pesmi? Konflikti, kot valovi, ki butajo ob obalo, lahko sčasoma izoblikujejo najlepše skulpture ali pa uničijo vse, kar jim stoji na poti. Ko se prepiri ponavljajo kot pokvarjena plošča, je morda čas, da zamenjamo glasbo našega odnosa. Čustvena podpora, kisik za dušo, brez katerega odnos ne more dihati. Ko praznina postane edini spremljevalec v odnosu, se moramo vprašati, ali smo pripravljeni živeti v vakuumu čustev. Upanje, večni optimist, nas včasih slepi pred resnico. Zanašanje na boljšo prihodnost je lahko kot fatamorgana v puščavi - vedno izmuzljiva, vedno nedosegljiva. Je čas, da se soočimo z realnostjo in prenehamo loviti privide? Skrivnosti, temni oblaki na nebu zaupanja, zastirajo sonce iskrenosti. Ko partner postane enigma, uganka, ki je ne znamo rešiti, se moramo vprašati, ali smo pripravljeni živeti v senci nevednosti. V tem mozaiku odnosov smo mi tisti, ki izbiramo barve in oblike. Vsak znak, vsako spoznanje, je kamenček v veliki sliki našega življenja. Morda je čas, da stopimo korak nazaj in si ogledamo celotno umetnino. Ali nam je všeč, kar vidimo? In če ne, ali smo pripravljeni vzeti čopič v svoje roke in naslikati novo podobo svoje prihodnosti?

Odsevi v razbitih zrcalih časa

V globinah svojega bitja, kjer se stikata svetloba in tema, umažeš si srce. To ni le metaforična nečistost, temveč globoka eksistencialna kriza, ki prežema vsako vlakno tvojega obstoja. Kaj pomeni biti "umazan" v svetu, kjer so meje med dobrim in zlim tako zabrisane? Morda je ta umazanost le iluzija, ki jo ustvarja naša omejena percepcija resničnosti. Potem se dvigneš, lahek kot ptica, in letiš na krilih spominov. Toda ali so ti spomini resnični ali le konstrukti uma, ki si jih ustvarjaš, da bi zapolnil praznino bivanja? Tišina te porazi, a v tej tišini se skriva paradoks - je to poraz ali morda začetek globljega razumevanja? Sprejemaš verige teme, a ali niso te verige morda le iluzija, ki jo lahko pretrga en sam trenutek zavedanja? Iz teme vznikajo tvoje besede, kot da bi tema sama spregovorila. Tvoje ime, ta arbitrarni simbol identitete, je vklesano v zid kaosa. Toda kaj je kaos? Ali ni morda le red, katerega vzorca še ne razumemo? Za tem zidom, v tišini, prebiva tvoja duša. Njeno petje je utihnilo, a ali je to res konec ali le preobrazba v novo obliko izraza? V labirintu svojega uma iščeš nove besede, nove koncepte, s katerimi bi lahko opisal neopisljivo. V stolpu svojega imena, te konstrukcije, ki jo imenuješ "jaz", nabiraš te besede kot dragocene kamne. Polagaš jih pred vrata milosti, a kaj je milost v vesolju, ki se zdi brezbrižno do naših majhnih življenj? Morda je milost le drugačno ime za sprejemanje vsega, kar je. Tvoje solze so bile žrtvovane za zmage, ki niso tvoje. Vsaka kapljica - mikrokozmos bolečine in lepote. Dni si zapravil, praviš, a ali je čas res nekaj, kar lahko zapravimo? Ali ni vsak trenutek, ne glede na to, kako ga doživljamo, del večnega zdaj? Ceste so posute z razbitinami, a vsak košček je ogledalo, ki odseva delček resnice. Danes te ni več, praviš. Toda kaj pomeni "biti"? Ali nisi morda bolj prisoten v svoji odsotnosti, kot si bil kdaj v svoji domnevni prisotnosti? Preteklost bledi, a v tem bledenju se morda skriva ključ do razumevanja sedanjosti. Vsak izginevajoči spomin je kot zvezda, ki ugaša - njen sijaj potuje skozi vesolje še dolgo po tem, ko je sama že ugasnila. V tej navidezni izgubi in razkroju se morda skriva največja modrost. Ko se osvobodimo vezi lastne identitete, ko sprejmemo minljivost vsega, vključno s samim seboj, se morda lahko resnično prerodimo. Ne kot to, kar smo bili, ampak kot to, kar smo vedno bili - del neskončnega toka obstoja, kjer vsak konec pomeni nov začetek.

Prepad resnice: Odmev svobode v kletki enoumja 

V svetu, kjer meje bledijo, a prepadi se poglabljajo, stojimo na robu razumevanja. Misli, kot ptice brez kril, letijo čez oceane, a pristanejo na trdih tleh nerazumevanja. Amerika, Evropa - imena, ki zvenijo kot obljube svobode, a v resnici so le odsevi v ogledalu globalnega labirinta. Besede, nekoč mostovi med dušami, so postale orožje v rokah algoritmov. Socialna omrežja, ta moderna Agora, kjer bi morali izmenjati ideje, so postala sodišča resnice. Kdo so sodniki? Nevidne roke, ki označujejo naše misli kot "neresnične", "sovražne", "lažne". Mar ni to tisti totalitarizem, pred katerim smo bežali v navidezno svobodo digitalnega sveta? Demokracija, ta krhka roža, vene v senci enoumja. Svoboda govora, nekoč ponos zahodnega sveta, se duši v objemu "edine resnice". Kaj pa, če je resnica kot diamant - mnogoplastna, s številnimi odtenki, ki se spreminjajo glede na kot gledanja? Kdo ima pravico reči, da je le ena ploskev prava, medtem ko so druge le iluzija? Mediji, nekoč psi čuvaji demokracije, so postali pastirji, ki vodijo črede v smer, ki jim jo narekujejo nevidni gospodarji. Rusija, Kitajska - imena, ki v zahodnem svetu zbujajo strah in nezaupanje. A mar niso to le druge plati istega človeškega kovanca? Zakaj jih želimo izolirati, namesto da bi poskušali razumeti? V svetu, kjer so politiki postali klovni, a klovni niso več smešni, se moramo vprašati: Kdo piše scenarij te tragične komedije? In še pomembneje - kdo so gledalci, ki ploskajo ob vsakem padcu človečnosti? Morda je čas, da se zazremo v ogledalo in se vprašamo: Ali smo res svobodni v svetu, kjer nam nekdo drug določa, kaj je res in kaj ne? Ali ni prava svoboda v tem, da sami iščemo resnico, tudi če to pomeni, da bomo hodili po robu prepada med "sprejemljivim" in "nesprejemljivim"? V tem novem svetu, kjer so meje med resnico in lažjo zabrisane, moramo postati raziskovalci lastnih misli, arheologi skritih resnic. Le tako bomo morda nekoč zgradili mostove čez prepad nerazumevanja in ustvarili svet, kjer bo vsaka misel, vsaka beseda, dragocen kamenček v mozaiku človeške izkušnje.

Prepleteni valovi etrov

V sivini vsakdana, kjer besede plešejo po zraku, se rojevajo zgodbe, misli in sanje. Radio, ta starodavni prinašalec glasu, še vedno živi, diha in ustvarja. Lepa beseda res lepo mesto najde, a kaj, ko včasih zaide v labirinte nerazumevanja. Radijske postaje, nekoč svetilniki družbe, danes tavajo v megli lastnih predsodkov. Poslušalec, morda priklenjen na svoj dom, išče toplino v glasovih, ki prihajajo iz zvočnika. A namesto razumevanja naleti na zid, zgrajen iz strahu in napačnih predpostavk. Novinarstvo, nekoč plemeniti poklic, se izgublja v vrtincu površnosti in samovšečnosti. Nekatere voditeljice, opite od moči svojega glasu, pozabljajo na bistvo: povezovati, informirati, navdihovati. V etru odmevajo seksi glasovi, a kaj, ko za njimi včasih zeva praznina. Pravi čar radia ni v zapeljivosti, temveč v pristnosti, empatiji in modrosti. Nespoštljivost rodi nespoštljivost, in tako se krog zapira, poslušalci odhajajo. Radio izgublja svojo moč, svojo dušo, medtem ko oglaševalci obračajo hrbet. A upanje ostaja, da se bo kolo obrnilo. Da bodo radijski valovi znova nosili sporočila razumevanja, da bodo glasovi v etru znali prisluhniti tišini med besedami. Morda bo takrat radio ponovno postal most med svetovi, prostor, kjer se srečujejo misli in kjer lepa beseda res najde lepo mesto - v srcih poslušalcev.

Zelena obljuba

V srcu Evrope se rojeva zelen san o boljšem jutri, kjer narava in človek živita v harmoniji. A v senci te obljube se skriva temna resnica. Orožje v vojnah grmi, smodnik gori in nebo se polni s CO₂. Naša dejanja govorijo glasneje od besed; njihov glas je krik bolečine Zemlje. Kdo je nor in kdo moder v tej igri preživetja? Morda smo vsi hkrati geniji in norci, ujetniki lastne inteligence in strasti. Na tanki črti med razumom in norostjo plešemo svoj ples usode, medtem ko se ure iztekajo. Čas je, da prepoznamo svojo norost in jo spremenimo v modrost. Le tako bomo lahko ustvarili prihodnost, vredno naših sanj in našega planeta. Vprašati se moramo o naravi človeškega razuma in njegovi sposobnosti reševanja kompleksnih problemov. Ali smo res sposobni preseči svoje kratkoročne interese in delovati v dobro celotnega planeta? Človeštvo se sooča z globoko moralno dilemo: ali smo pripravljeni žrtvovati določene ugodnosti sedanjosti za boljšo prihodnost? To vprašanje odpira debate o medgeneracijski pravičnosti in naši odgovornosti do prihodnjih rodov. Naša nezmožnost učinkovitega ukrepanja proti podnebnim spremembam lahko izvira iz kognitivnih pristranskosti, kot sta kratkovidnost in zanikanje. Te nam otežujejo razumevanje in odzivanje na dolgoročne, kompleksne grožnje.

Smo res eno ?

V svetu, kjer odmeva klic "Eno srce! En globalni svet!", se skriva globoka ironija. Smo res eno, ali pa je ta enovitost le utvara, ki prikriva razkol v samem jedru naše civilizacije? Evropa, nekoč zibelka verskega prepričanja, zdaj tava v senci dvoma. Je bog res mrtev, ali smo ga le izgubili v labirintu lastne arogance? Socialno-krščansko-liberalne stranke, ki naj bi bile steber stabilnosti, so postale arhitekti zmede. Njihove politike, namenjene reševanju demografske krize, so kot preluknjan čoln na razburkanem morju natalitete. V obupu se zatekajo k "nezakonitemu priseljevanju", a ali je to res rešitev ali le odlog neizogibnega? Človeštvo se sooča z eksistencialno krizo, medtem ko politiki lepijo obliže na odprte rane družbe. V Vatikanu, srcu katoliškega sveta, se papež sprašuje o istospolno usmerjenih: "Kdo sem jaz, da bi sodil?" Ta izjava, čeprav na videz ponižna, odpira Pandorino skrinjico vprašanj o naravi avtoritete in moralnosti. Ali je to znak napredka ali simptom moralnega relativizma, ki prežema našo družbo? Elitni posamezniki, obremenjeni s kompleksi večvrednosti, se postavljajo nad zakone narave. V imenu človekovih pravic preoblikujejo temelje družbe, a ali pri tem ne pozabljajo na večino? Modernizem postaja nov kult, kjer je heteroseksualnost označena za zastarelo. Vendar ali s tem ne zanikamo temeljne resnice o človeški naravi? Smo še vedno le živali med živalmi, ujete v past lastne domišljavosti. Katoliški glasniki, izgubljeni v labirintu interpretacij, razlagajo cerkveni nauk po svoje. Pojavljajo se celo blasfemična vprašanja o spolni usmerjenosti Kristusa in Marije. Ali je to iskanje resnice ali le še en simptom družbe, ki je izgubila svoj moralni kompas? In kaj če je Vatikan res središče Novega svetovnega reda? Ali je to zarota ali le še en poskus človeštva, da najde smisel v kaosu obstoja? "Naj živi kaos!" vzklikajo glasovi zmede. Ampak do kdaj? Do kdaj bomo dopuščali, da negotovost in dvom zastrupljata naše družbene temelje? Morda je čas, da se ozremo vase in se vprašamo: ali je ta kaos res zunanji ali je le odsev notranjega nemira človeštva, ki hrepeni po smislu in povezanosti v svetu, ki se zdi vse bolj razdeljen in odtujen?

Slovenija jutri

Ljubezen, ki se razrašča kot divja trta, se pogosto znajde ujeta v okvirih družbenih pričakovanj. Rodnost, ki naj bi bila naravni izraz te ljubezni, se spreminja v politično vprašanje. Ali je manjša rodnost resnično v duhu napredka, ali je le izgovor za druge spremembe? Spremembe, ki nas odtujijo od lastnih korenin. Ljubezen, ki ne prinaša otrok, ostaja ljubezen. Vendar se pari soočajo z bolečino neizpolnjenih sanj o družini. Njihova kemija, njihovi goreči jeziki in poljubi kot ugrizi kač, ostajajo brez naslednikov. V tem, kar je nekoč veljalo za naravno, zdaj tiči boj za obstanek. Politika, ki spodbuja manjšo rodnost, odpira vrata tujcem. Kako bo videti Slovenija, ko bodo naši otroci odrasli v svetu, kjer nas je vedno manj? Ali bo naša kulturna dediščina ostala le spomin, kot odmev preteklosti? Kdo bo čuval naše zgodbe, naše vrednote? Ljubezen ni navada, ni dogovor, ni dolg. Je ogenj, ki gori v vsakem od nas, ne glede na politične agende in družbene spremembe. Vprašanje rodnosti ni le vprašanje številk, ampak vprašanje našega obstoja, naše prihodnosti, naše identitete. Brez otrok, brez naslednje generacije, postajamo narod brez prihodnosti. Vsaka država, vsaka kultura je le tako močna, kot so močni njeni potomci. Narod brez otrok je narod brez prihodnosti. Tako kot drevo brez korenin, ki ga veter lahko odpihne, tako lahko narod brez naslednikov izgine v toku časa. V tej dobi, ko se svet spreminja hitreje kot kdajkoli prej, ostaja ljubezen edina stalnica. In vprašanje rodnosti, tako prepleteno z ljubeznijo, ostaja odprto. Ali bomo našli ravnovesje med ljubeznijo in družbenimi spremembami, med osebno srečo in kolektivno prihodnostjo? Slovenija jutri je odvisna od ljubezni danes. Ljubezni, ki ne samo gori, ampak tudi ustvarja. Ljubezni, ki gradi prihodnost, ki ohranja identiteto in ki varuje vrednote preteklosti. Le tako bomo lahko zapustili Slovenijo prihodnjim generacijam, polno življenja in upanja.

50 odtenkov slovenskega podalpskega kretenizma

Skozi meglice spominov se vije odsev preteklosti, kot nežna nit, ki povezuje nekoč in zdaj. Slovenske družine, nekoč trdno prepletene v objemu bližine, so uživale v spolnosti trikrat tedensko. Danes, v senci sodobnosti, le še trikrat mesečno iščejo trenutke intimnosti, kot izgubljeni popotniki v puščavi časa. Spremembe so kot sence, ki jih mečejo progresivne slovenske feministke, risajoč novo realnost na platno družbe. Službe so postale bojišča, kjer stres in mobing krojita usode. Fitnes studii so postali sodobna svetišča, kjer ljudje iščejo odrešitev od vsakdanjih tegob. Plače, nizke kot jesensko sonce, budijo v ljudeh željo po napredovanju, medtem ko strast v domačih posteljah ugaša kot sveča na vetru. V tem svetu razpok in praznin se nekatere zveze pred razpadom rešujejo z obiski pri prostitutkah, iščoč nadomestek za spolnost, ki je doma ni. Je to odsev globlje krize intimnosti, ali le simptom družbe, ki je izgubila kompas v labirintu sodobnih pričakovanj? Otroci v Sloveniji zdaj rastejo v svetu, kjer istospolne skupnosti dobivajo večjo pozornost kot tradicionalne družine. Ugotovitve iz leta 2014, ki kličejo k višji rodnosti, bledijo v senci novih definicij zakonske zveze in valovih priseljevanja. Ekonomska logika, hladen in neizprosen vladar, nadomešča toplino intimnih vezi. Svoboda govora, nekoč ponos demokratične družbe, se duši pod težo označevanja izjav kot sovražni govor na socialnih omrežjih. Ali smo v iskanju tolerance postali netolerantni do drugače mislečih? Ameriški duh premožnih žensk, ki posvajajo tuje otroke, sega čez oceane in prerašča slovenske meje. Je to izraz sočutja ali beg pred lastno biološko usodo? Pomanjkanje časa postaja univerzalen izgovor, kjer kariera prevlada nad materinstvom. Kje so danes ženske Venere? Nekoč simboli ljubezni in strasti, zdaj le še bežni odmevi preteklosti, izgubljeni v hrupu sodobnega življenja. V tem svetu sprememb se moramo vprašati: Ali smo v tekmi za napredkom izgubili stik s svojim bistvom? Morda je čas, da se ustavimo in ponovno ovrednotimo, kaj nam resnično prinaša srečo in izpolnitev. Le tako bomo lahko našli ravnovesje med zahtevami sodobnega sveta in večnimi potrebami človeškega srca.

Ples med svetlobo in temo

V globinah človeške duše se prepletata svetloba in tema, ustvarjajoč večni ples sebičnosti in dobrote. Naša poštenost je le tanka tančica, ki prekriva brezno greha, a morda je ravno v tem plesu skrita naša prava narava. Smo res obsojeni na večno borbo z lastnimi demoni? Ali pa je ta boj pravzaprav naš največji dar? V nenehnem prizadevanju, da bi presegli svojo grešno naravo, se dotikamo nečesa višjega, božanskega. Morda je ravno ta sposobnost preseganja lastnih slabosti tisto, kar nas dela resnično človeške. Naš odnos do Boga se ne kaže le v molitvah in obredih, temveč v vsakem trenutku, ko izberemo ljubezen namesto sebičnosti. Bog ni oddaljen sodnik, temveč iskra v nas, ki nas žene k dobremu kljub vsem padcem. V vsakem koraku na poti k boljši različici sebe se približujemo tej božanski iskri. Kaj če je naša domnevna nepopolnost le del višjega načrta? Morda nas ravno ta boj sili v rast in razvoj, nas oblikuje in plemeniti. V tem kontekstu postane krščanski nauk o odrešenju globlje sporočilo - ne gre le za odpuščanje grehov, temveč za preobrazbo celotnega bitja. Na tej poti se učimo ljubiti ne le druge, temveč tudi sebe - z vsemi napakami vred. To je morda največji izziv in hkrati največji dar življenja: najti božansko v človeškem in človeško v božanskem. V tem večnem prizadevanju, v tem plesu med svetlobo in temo, se razkriva resnična lepota človeštva. Tako postane naša grešnost le iluzija, naša nepopolnost pa priložnost za rast. V vsakem koraku tega plesa med svetlobo in temo odkrivamo novo dimenzijo svoje človeškosti in božanskosti, ki prebiva v nas.

Semena identitete

V senci meja naših sosedov živijo drobci našega naroda, raztreseni kot semena v tuji zemlji. Njihov jezik šepeta v vetru, njihova kultura cveti v skritih vrtovih identitete. A veter piha močneje in vrtovi se krčijo, kot da bi nevidna roka pulila korenine slovenstva. Politika, ta hladna roka moči, sega čez meje in briše sledi naše dediščine. V Italiji zavračajo naše diplome, kot bi zavračali naše znanje; Narodni dom še vedno ni v celoti v rokah slovenske manjšine; ni dovoljenja za odprtje slovenskih jasli, kot da bi hoteli zadušiti glas prihodnosti. V Avstriji naš jezik ostaja tujec na lastni zemlji, dvojezične table v slovenščini so trn v peti avstrijskim nacionalistom, ki bi radi izbrisali sledi naše prisotnosti. Na Madžarskem smo le šepet v množici, na Hrvaškem pa otroški smeh v slovenščini utihne, preden se sploh rodi, kot cvet, ki ga zmrazi še pred pomladjo. Asimilacija, ta tiha pošast, požira naše ljudi. Z vsakim izgubljenim glasom, z vsako pozabljeno besedo se naša manjšina krči, izginja kot sneg v pomladnem soncu. Naša identiteta se topi v kotlu večinskih kultur, ki nas obkrožajo. A kaj nam pove ta odnos do manjšin o nas samih? Ali nismo vsi le otroci človeštva, ujeti v igro moči in identitete? Psihologija nas uči, da je strah pred drugačnostjo le odsev naših lastnih negotovosti. Sociologija pa razkriva, kako družbene strukture nadaljujejo to igro izključevanja in asimilacije, kot bi plesale večni ples nesprejemanja. In medtem ko se naš glas dviga v podporo daljni Ukrajini, smo gluhi za krike manjšin v njej. Ruska, madžarska - njihove zgodbe ostajajo neslišane, njihove pravice poteptane. Ali nismo vsi enaki v svoji človečnosti? Ali ni vsak jezik zaklad, vsaka kultura biser v mozaiku človeštva? Prisilne mobilizacije, brisanje jezikov, zatiranje kultur - to so orožja močnejših proti šibkejšim. A v tem boju ni zmagovalcev, le poraženci človeštva. Vsak izgubljen jezik je izgubljena perspektiva, vsaka zatrta kultura je rana na duši sveta. Kako lahko govorimo o napredku, ko še vedno ne znamo sprejeti raznolikosti? Kako lahko sanjamo o miru, ko sejemo semena konflikta z našim odnosom do manjšin? Naš odnos do drugačnosti je ogledalo naše lastne zrelosti kot družbe. Morda je čas, da se ozremo vase in v svoje sosede ter spoznamo, da so meje le črte na zemljevidu, ne pa v naših srcih. Morda je čas, da sprejmemo, da je naša moč v naši raznolikosti, ne v enotnosti. Vsak glas, vsaka kultura je nitka v bogati tapiseriji človeštva. Kajti na koncu smo vsi manjšina v tem velikem, raznolikem svetu. In naša skupna človečnost je edina večina, ki resnično šteje. To je resnica, ki jo moramo negovati in varovati. Potreben pa je tudi premislek o tem, da se v Sloveniji že nekaj časa ne prištevajo Slovenci in Slovenke tako, da ni javnih podatkov, koliko nas sploh še je v času, ko je rodnost skoraj zanemarljiva. Smo mar postali tujci v lastni deželi, nešteti in neopaženi? To je vprašanje, ki odmeva v tišini naše narodne zavesti. 

Mentalna treznost

Pravijo, da če si trezen, si sposoben hoditi po ravni črti, ne da bi te zanašalo na levo ali desno. Ta metafora treznosti se lahko razširi onkraj dobesednega pomena in aplicira na naše mentalno stanje ter moralni kompas. Danes je žal preveč ljudi "pijanih" – ne nujno od alkohola, temveč od informacij, potrošništva in družbenih pričakovanj. Zasvojeni so s hitrim ritmom življenja in nenehnimi dražljaji, zaradi česar nimajo časa ali energije za poglobljeno razmišljanje z lastno glavo. Namesto tega raje kot papige ponavljajo vse tisto, kar je v javnosti sprejemljivo, saj se tako izognejo morebitnim zameram ali izključenosti. Ta fenomen množične konformnosti je že dolgo predmet psiholoških raziskav. Znameniti Aschev eksperiment je pokazal, kako močan je lahko pritisk skupine na posameznikovo presojo, tudi ko gre za očitne resnice. Filozofsko gledano pa to odpira vprašanja o avtentičnosti, svobodni volji in družbeni odgovornosti. Sokrat je nekoč dejal, da neraziskano življenje ni vredno živeti. V današnjem svetu, polnem odvračanja pozornosti, je ta izziv še toliko večji. Potrebujemo "mentalno treznost" – sposobnost kritičnega mišljenja, samorefleksije in poguma, da sledimo svojim prepričanjem, tudi ko to ni najlažja pot. Prava svoboda in življenjsko izpolnitev lahko najdemo le, ko se osvobodimo spon družbenih pričakovanj in si upamo hoditi po svoji poti, četudi ta ni vedno ravna črta.

Jesenska Popotovanja

Vsako leto v septembru se zdi, da čas neusmiljeno beži, ko smo za leto starejši. Ko se ozreš nazaj, se sprašuješ, kaj si v tem času novega dosegel. Kaj je v resnici pomembno v nenehnem minevanju letnih časov? Je to bogastvo, ki ga kopičimo, ali pa so to trenutki, ki jih preživimo v iskanju nečesa globljega? V septembrskem jutru je komaj mogoče najti prost sedež na avtobusih, ki prevažajo mladino v šolske klopi, medtem ko se ti odpravljaš ven iz mesta. Staremu človeku se zdi, da je čas neizprosen, brezbrižen do minljivosti. Toda morda prav v tej brezbrižnosti tiči odgovor. Kaj pa, če je resnična vrednost v tem, da sprejmemo svojo minljivost in v njej najdemo lastno moč? Morda je nova knjiga, izdana v samozaložbi, plod tvojega ustvarjanja, tvoja dušna hrana. Prav ta te ohranja živega, te vodi skozi vihar nenehnega spreminjanja. Kljub starosti in slabšemu vidu, kljub vsem oviram, ustvarjaš naprej. Kaj pa, če oči ne bodo več zmogle? Kaj, če bo denarja premalo za oblikovanje in tisk? In vendar stara roka kljub vsemu piše nove misli, nova spoznanja na papir. Je to tista notranja sila, ki ne popušča, tista večno živa iskrica, ki jo premore samo človek? Kaj je v resnici pomembno? Je to minljivo premoženje, nagrade, priznanja? Ali pa spoznanje, da smo del nečesa večnega, da naše bivanje sega onkraj trenutnega časa in kraja? Nov rokopis vedno dobi podobo knjige, ki živi naprej, ne glede na to, ali bo brana ali ne. Kajti prav v tej knjigi živi delček tebe, tvojega duha. Morda je pot ustvarjanja edina prava pot človekovega obstoja, edini smisel v tem neustavljivo hitrem toku sprememb. Z vsako vsebino, ki jo damo na papir, oblikujemo delček sebe. In ko naše oči ne bodo več zmogle brati teh zapisov, bodo te pričevale o našem bivanju, o našem vpogledu v skrivnosti te nestalnosti. Morda je prav v tem skrivnost večnosti – v zapisu, ki preživi trenutek, in v misli, ki se rodi v srcu ustvarjalca ter živi naprej skozi čas.

Jesenske refleksije duše

Življenje teče kot reka, neustavljivo in nenehno, prehajajoč skozi leta in letne čase. Odraščanje, ta niz drobnih trenutkov, se zdi pogosto tako običajno, tako vsakdanje. Pogosto se ne zavedamo dragocenosti teh dni, ko se odvijajo pred našimi očmi, skozi nas. Vsak trenutek je neprecenljiv, čeprav se tega zavemo šele, ko je že mimo. Čas je neizprosen učitelj, ki nas popelje do jeseni našega bivanja. Šele takrat, ko se znajdemo v zrelih letih, se zares zavemo minljivosti vsega. Ko se ozremo nazaj, vidimo, kako dragoceno je bilo vse, kar smo doživeli. Lepota preteklih dni zažari v novi luči, obarvana z nostalgijo in hrepenenjem. Ali pa so morda to le iluzije našega uma, ki se oklepa spominov, da bi našel smisel v preteklosti? Toda ali res ne moremo več doživeti lepote in radosti? Je vse, kar je vredno, že za nami? Morda je to le prevara, ki jo ustvarja naš um, ko se oklepa preteklosti. V vsakem trenutku je skrita možnost čudeža, ne glede na starost telesa. Modrost, ki jo pridobimo z leti, nam lahko odpre oči za lepoto, ki je prej nismo opazili. Kot je rekel Heraklit, "vse teče" – prav v tej nenehni spremembi pa je skrit vir neskončne lepote in novih možnosti. Preteklost je zakladnica spominov, sedanjost pa je dar, ki ga lahko vedno znova odpremo. Ključ do izpolnjenega življenja morda leži v tem, da se naučimo ceniti sedanjost enako kot cenimo preteklost. Da se naučimo videti čudeže v vsakdanjosti, tako kot jih vidimo v spominih na mladost. Kot je dejal Nietzsche, "postanimo to, kar smo" – sprejmimo ta trenutek in ga doživimo v vsej njegovi polnosti. Jesen življenja ni konec, temveč novo poglavje, ki nosi svojo lastno lepoto in modrost. Prav ta čas nam lahko omogoči, da globlje doživimo in cenimo vsak trenutek, vsako izkušnjo. Da končno resnično živimo, namesto da le obstajamo. Starost ni čas izgube, ampak priložnost za novo dojemanje sveta in nas samih. Pesem, ki pravi, da je bolje biti pijan kot star, je zmotna – resnično bogastvo življenja odkrijemo šele, ko sprejmemo vsak trenutek z odprtim srcem in jasnim umom.

V mestu

V mestu, kjer koraki odmevajo skozi tlakovana tla zgodovine, vstopiš v kavarno, prostor nostalgije in kontemplacije. Ko najdeš prosto mizo in se vsedeš, naročiš kavo, ki je kot obred, trenutek zase, trenutek upanja na tiho premirje z mislijo. Časopis v rokah postane prehod v svet besed in podob, a tisti glasovi za hrbtom – "On je, pa spet sam!" – te ne dosežejo, ne pretresejo. Kava pride, njena toplina je prijetno nasprotje hladnim besedam za hrbtom. Misli plešejo, utripajo v glavi: "Kako lahko ljudje zapravljajo čas za opravljanje, ko pa ne poznajo niti svoje lastne globine?" Star človek ne išče več romanc v oglasih, raje bere osmrtnice, v katerih išče znance, sledove življenja, ki ga več ni. To je realnost zavedanja končnosti, kjer radovednost ni več usmerjena v prihodnost, ampak v preteklost. Z vsakim požirkom kave, vsakim pogledom na časopis, se odprejo vrata refleksije. Neznane besede za hrbtom so le odmevi praznine, ki se izgubijo v mislih o globokih resnicah življenja. Korenine, ki jih mnogi pozabljajo raziskati, so tiste, ki nas resnično definirajo in nam pokažejo, kdo smo in kam gremo. V tem razmisleku najdeš svoj mir, svoj notranji kompas, ki te vodi skozi življenje. Današnji svet teče prehitro, ljudje ne zmorejo več zahajati v globine duše. Živijo na površju, v upanju, da jih bo tok prinesel do cilja. Hodijo daleč, a ne spoznajo bližine, ne raziskujejo svojih korenin, ne vedo, kdo so, kaj so, od kod prihajajo. To je odraz nezavedanja, izgubljenosti v svetu, kjer zunanja pota premagajo notranje poti.

V odtujenem svetu

Ulice polne ljudi, a duše prazne. Hitimo mimo drug drugega, pogledi uprti v tla ali zaslone. Kje so ostale besede pozornosti, čas za poslušanje? Izgubljene v vrtincu naglice, pokopane pod težo vsakdana. Denar je postal valuta čustev. Plačujemo za nasmehe, kupujemo bližino. A kaj, ko se srce ne da utišati z zlatniki? Tiho joče v samoti, hrepeni po pristnem dotiku, po razumevanju brez cene. Čustvena inteligenca - dragocen biser v oceanu brezbrižnosti. Sposobnost videti onkraj fasad, slišati neslišno. Tisti, ki jo negujejo, postanejo svetilniki v temi odtujenosti. Prepoznajo valove čustev v sebi in drugih, krmilijo skozi viharje z mirno roko. Samozavedanje kot temelj. Gradijo mostove razumevanja, ne zidove obsojanja. V stresu najdejo priložnost za rast, v različnosti bogastvo izkušenj. Odgovornost sprejemajo kot darilo, ne breme. A koliko nas zares sliši tihi klic k sočutju? Koliko nas je pripravljenih upočasniti korak, dvigniti pogled, prisluhniti? V svetu, kjer je čas denar, postaja empatija najdragocenejša valuta. Morda je čas, da na novo ovrednotimo svoje bogastvo. Da prepoznamo, da največje zaklade nosimo v sebi - sposobnost razumeti, čutiti, povezati se. Le tako lahko premagamo hlad odtujenosti in ponovno zanetimo ogenj človeškosti v naših srcih.

Tančica iluzij

V somraku intimnosti se prepletajo sence. Telesa se zlijejo v eno, a duše ostajajo skrivnostni otoki v morju neizrečenega. Kako blizu smo, ko smo najbližje? Koliko resnice se skriva v dotiku, v poljubu, v združitvi mesa in krvi? Čas je reka, ki teče med nami. Vsak trenutek smo novi, vsak vdih nas spremeni. Kdo je torej ta, ki leži ob nas? Je morda le odsev naših želja, projekcija naših potreb na platno drugega bitja? Ali lahko resnično spoznamo nekoga, če še sebe ne poznamo do konca? Stiska je kipar, ki oblikuje maske. Pod pritiskom okoliščin se rojevajo nove osebnosti, začasni jazi, ki preživijo vihar. A kaj se skriva pod temi plastmi prilagoditve? Je tam, globoko v jedru, še vedno tisti prvotni jaz, ali pa smo vsi le skupek vlog, ki jih igramo? Bližina telesa vara. Šepeta nam pravljice o poznavanju, o razumevanju. A vsak človek je vesolje zase, neskončno v svoji kompleksnosti. Kako lahko upamo, da bomo kdaj resnično poznali drug drugega, ko pa smo sami sebi večna uganka? Čas razgali iluzije. Kot jutranja megla se razblinijo predstave, ki smo si jih ustvarili. Pred nami stoji tujec, čeprav smo z njim delili najintimnejše trenutke. Je to izdaja? Ali le prebujenje iz sladkih sanj v realnost človeškega stanja? Morda je ravno v tem spoznanju ključ do modrosti. V ponižnosti pred skrivnostjo drugega. V sprejemanju, da je vsak odnos potovanje brez končnega cilja. Da je vsak človek knjiga, ki je nikoli ne bomo do konca prebrali, a lahko uživamo v vsakem novem poglavju, ki se nam razkrije. In tako plešemo dalje v tem večnem plesu bližine in oddaljenosti. Dotikamo se, a nikoli zares dosežemo. Ljubimo, a nikoli povsem razumemo. Morda je ravno v tej nedokončanosti, v tem večnem iskanju, skrita najgloblja lepota človeških odnosov.

V senci družbe

Temni oblaki se zgrinjajo nad našo družbo, kot senca, ki požira svetlobo. Bolni del, okužen s psihopatijo, se širi kot virus med zdravimi celicami. Tisti, ki opozarjajo na nevarnost, so utišani, označeni za nestrpne glasnike. Kako naj prepoznamo resnico, ko laž nosi masko normalnosti? Mladi obrazi, nekoč polni nedolžnosti, zdaj kažejo znake brezčutnosti. Sadizem se skriva v njihovih očeh, kot temna senca prihodnosti. Kje so se izgubila čustva, empatija, sočutje do sočloveka? Psihologija nas uči, da se vest razvija skozi odnose, ne skozi hladne zaslone. Starši, vi ste ključ do rešitve, most med preteklostjo in prihodnostjo. Vaš čas je dragoceno darilo, ki ga lahko podarite svojim otrokom. Bližina, toplina, pogovor - to so semena, iz katerih zraste človečnost. Brez njih ostanejo le prazne lupine, brez vesti in obžalovanja. Permisivnost je zgrešena pot, ki vodi v brezno brezčutnosti. Celo napredne družbe, kot sta Švedska in Finska, so spoznale njene pasti. Potrebujemo ravnovesje med svobodo in odgovornostjo, med ljubeznijo in disciplino. Le tako lahko vzgojimo generacijo, ki bo znala čutiti, ljubiti in živeti. Čas je, da se prebudimo iz te more, ki grozi, da bo postala resničnost. Vsak od nas nosi odgovornost, da prižge luč v temi, ki nas obdaja. Z ljubeznijo, pozornostjo in skrbjo lahko premagamo senco psihopatije. Le skupaj lahko ustvarimo družbo, v kateri bo vsak otrok imel priložnost razviti svojo človečnost.

Brezmejnost sanj

Megla v očeh se razpira, čez bled obraz mraz drsi. V katedrali duše tišina zveni, orgle samevajo, Bach ne doni. Tihe so skladbe, brez odmeva, brez glasu zdaj oder sameva. Koraki prazni v nebo hitijo, v brezmejnosti se izgubijo. Na rezilu sanj kot senca lebdiš, iščeš smer, a je ne vidiš. Morda le na mestu stojiš, v svojih mislih se izgubiš. Veter šepeta brez zvoka, čas se med sencami pozibava. Odsev na gladini dni bledi, jutro v brezčasje se zgradi. Kam vodi senca brez telesa? Je pot v temi skrita? Morda ni poti, le misel uhaja, ki tava skozi brezmejnost mita.

Ločnica

Ko leta mimo tebe bežijo, ali besede moč ti podarijo? Znaš ločiti dobro od zla, zemeljsko od nebesnega? Kje sovraštvo se konča, in ljubezen zacveti? Kje bolezen se preda, zdravje pa zavlada ti? Če dvom te še objema in budnost narašča v tebi, ko nevarnost te prevzema, ne pusti, da strah te slepi. Globoko vdihni življenja moč, iz duše izpihni sence temne. Jeza naj bo učitelj, ne noč, naj vodi te skozi čase spremembe. Spoznaj, da vsaka grožnja mine, da si močnejši, kot si mislil kdaj. V tebi so skrite vse modrine, ki vodijo te v svetlejši maj. Zato ne boj se več neznank, ki ti jih življenje prinaša. V sebi najdeš vsak odgovor znan, ki dušo ti potolaži.

Minljivost sladkosti

V jutranji svetlobi se prikaže ona, kot nežna roža, ujetnica prvih žarkov. Njena mladost žari kot sladek nektar, ki vabi, omami in zapelje. Srce, večno naivno, plane v ogenj, medtem ko razum tiho umolkne in se umakne v ozadje, preplavljen z močjo čustev. Njen smeh je kot čarobna melodija, ki ti šepeta, naj se približaš, naj okušaš sladkost. A ta sladkost nosi svojo senco. Preobilje, prehitro zaužito, postane grenko. Ko čar mine, iluzija zbledi, in šele takrat, ko okušaš grenkobo, razumeš: prava sreča se skriva v zmernosti, v preprostosti trenutka. Svet, kjer sijaj in denar kraljujeta, obljublja, da lahko kupiš vse – celo ljubezen. Toda ta ljubezen, zgrajena na zunanjem blišču, je kot metulj, ki bega med cvetovi, nikjer ne najde doma. Duše, ujetnice te plehkosti, se izgubljajo v praznih odnosih, ki ne sežejo globlje od površine. Starost in mladost se združita le za kratek trenutek, ko se svetova stakneta v lažni harmoniji, ki jo omogoča bogastvo. A ta prevara hitro razpade, saj čas neizprosno razkriva resnico: mladost prinaša svežino in naivnost, starost pa modrost in težo izkušenj. Sčasoma se ta dva svetova oddaljujeta, in iluzija harmonije izgine. Čas nas uči, da vse mineva. V večnem toku sprememb ostane le tisto, kar je pristno, kar seže onkraj zunanjega sijaja. Prava vrednost je zakopana globoko v duši, kjer prebivata resnica in smisel. Vse drugo je minljivo. In tako se znajdemo pred vprašanjem: naj sledimo trenutni strasti, se predamo sladkosti, čeprav vemo, da bo kmalu minila? Ali naj raje iščemo globlji smisel v odnosih, ki temeljijo na medsebojnem razumevanju in povezanosti, ki presega minljivo lepoto? Morda je odgovor v tem, da sprejmemo minljivost. Da razumemo, kako dragoceni so trenutki sladkosti prav zato, ker minejo. In da prava modrost ni v zanikanju želja ali v brezpogojni predaji njim, temveč v zmožnosti, da jih okusimo, cenimo in nato spustimo, ko pride njihov čas.

V iskanju resnice v senci

Ne pusti se omamiti njeni lepoti, ki žari v sončni svetlobi. Ta svetloba, tako topla in privlačna, nas pogosto zavede, da verjamemo v popolnost tega, kar vidimo. A podoba, ki jo ujamejo naše oči, je lahko varljiva—zgolj površinski sijaj, odsev tistega, kar si želimo videti, ne pa tistega, kar v resnici je. Usmerite svoj pogled v njeno senco. Senca, pogosto zanemarjena in prezrta, skriva resnico, ki ni očitna na prvi pogled. Opazujte temne obrise, ki se skrivajo za bleščečo fasado. Tam, v tišini senc, se razkriva drugačna zgodba, tista, ki je ne moremo zaznati z golim očesom. Kaj razkriva ta senca? Kakšne skrivnosti in globine se skrivajo v njenih nejasnih konturah? V teh temnih odtenkih lahko odkrijete resnico, ki presega zgolj zunanji videz. Resnico, ki ni preprosta, ki zahteva pogum in pripravljenost, da se soočimo z neznanim. Tu leži bistvo, ki ga sončna svetloba ne more razkriti, saj svetloba poudari le površino. Šele v senci se pojavijo konture resničnosti, ki nas vabijo, da jih raziskujemo, da se poglobimo in odkrijemo resnične vrednote in pomen. Sonce osvetli pot, a senca kaže globino. Ne bodimo zadovoljni z bleščavostjo površja; iščimo tisto, kar se skriva spodaj, tisto, kar je resnično. V tem svetu, kjer je vse več osredotočenosti na zunanjo podobo, je modrost v tem, da se obrnemo k senci, da najdemo tisto, kar je skrito, a kljub temu bistveno.

Vrane vedo

Vrane vedo, kje mrlič leži. Tiho krožijo nad njim, dokler ne sklujejo ugaslih oči. Ko večer pade nad grobovi in meglice ovijejo zemljo, njihov krik med golimi vejami ostro zadoni. Glasovi, prepojeni z brezčasnostjo, odmevajo v temi. Smrt je kot senca, ki nas spremlja povsod. Njen korak je naš zadnji sprevod, neizogiben in tih. V kriku vrane slišim opomin – memento mori – spomin na minljivost, ki nas vse preganja. Ta opomin je vedno tu, čeprav ga redko slišimo. A glej, na tleh leži črna vrana z razprtimi krili. Morda se je prenajedla človeških ugaslih oči? Njeno truplo se združuje z mrtvim listjem, ki ji postane njena smrtna postelja. Nobena roka je ne pokoplje, nobeno oko je ne opazi. Svet nadaljuje svojo pot, kot da njena smrt ni nič vredna, kot da ni bila nikoli živa. Tišina je njen edini spremljevalec, brezbrižnost njen zadnji dom. Tišina, ta neskončni prostor, v katerem se izgublja vsak zvok, zrcali absurd našega bivanja. Kako hitro nas svet pozablja, ko enkrat odidemo. Življenje nas zapusti, a brezbrižnost ostaja, kot hladen veter, ki nosi našo odsotnost. Nič ni bolj kruto kot ta brezbrižnost, ki nas spremlja v zadnjem trenutku. Morda smo vsi le vrane na nebu, ki kričijo v praznino, brez odziva. Zavest, ki je le kratka iskra v temi, ugasne, preden sploh zažari v vsem svojem sijaju. Tako hitro mine, ne da bi pustila sled, ne da bi svet za trenutek obstal.

Pred vrati večnosti

Čas, ta neizprosni vladar našega bivanja, izgubi svojo moč pred pragom večnosti. Ure, dnevi in leta se zlijejo v en sam trenutek, neskončen in hkrati brezčasen. Naše zemeljsko potovanje, ujeto med tiktakanje ur in menjavo letnih časov, se ustavi. V tej tišini spoznamo, da je bil vsak dih, vsak srčni utrip dragocen dar minljivosti. V vrtincu vsakdana pozabljamo, da je vsak dih čudež. Vsak utrip srca je dar, ki nam ga čas za hip posodi. Naša življenja so kot nežni mehurčki na površini neskončnega oceana večnosti. Hitimo skozi dneve, lovimo prihodnost, ki nikoli ne pride. Pozabljamo, da je sedanjost edini resnični dom naše zavesti. Zavest o lastni končnosti je dvojni meč, ki reže globoko v naše duše. Preži na nas iz senc, nas opominja na vrednost vsakega trenutka. A hkrati nas osvobaja, saj v luči večnosti naše vsakdanje skrbi postanejo le bežne sence. Vsaka odločitev, vsaka izbrana pot dobi nov pomen, ko se zavemo, da je naš čas omejen. Je to breme ali dar? Morda oboje, prepleteno v čudoviti tapiseriji življenja. Različne kulture in verstva so skozi zgodovino tkale zgodbe o posmrtnem življenju. Nekateri vidijo raj, drugi reinkarnacijo, tretji večno praznino. Vsaka vizija je odsev naših najglobljih upanj in strahov. A morda je resnica preprosta – naša bit se vrne v objem vesolja, iz katerega je vzklila. Kot kapljica, ki se zlije z oceanom, izgubimo individualnost, a postanemo del nečesa večjega. Soočanje z lastno smrtnostjo je kot ples na robu prepada. Vsak korak nas lahko vrže v brezno obupa ali pa nas dvigne v višave samospoznanja. To zavedanje oblikuje našo identiteto, nas sili, da se vprašamo: "Kdo sem jaz v luči večnosti?" Smo le skupek atomov ali nesmrtna duša? Morda smo oboje in nič od tega hkrati, paradoks, ujet v mesu in krvi. A ure neutrudno tiktakajo. Listi na koledarju padajo kot jesensko listje. Nenadoma se zavemo, da je pesek v uri našega življenja skoraj iztekel. Šele takrat, na pragu večnosti, dojamemo pravo vrednost vsakega minulega trenutka. Vsak nasmeh, vsaka solza, vsak dotik - to so kamenčki, iz katerih gradimo mozaik svojega bivanja. Stojimo pred vrati brez kljuke, pred pragom, ki ga lahko prestopimo le v eno smer. Za nami ostajajo sledovi naših dejanj, odmevi naših besed. Pred nami se odpira neznano, brezpovratno potovanje v večnost. In ko končno prestopimo prag, se zavemo, da je bilo življenje le kratek sen v večnosti. Vsak smeh, vsaka solza, vsak trenutek ljubezni in bolečine – vse to je bila priprava na ta zadnji korak. Oh, ko bi le znali ceniti vsak trenutek, ko še imamo čas! Ko bi le razumeli, da je življenje redek in čudovit dar, preden nas večnost pokliče nazaj v svoj tihi objem. Morda je prav v tej minljivosti skrita najgloblja lepota bivanja. Saj šele ko se zavemo, da je vse začasno, lahko resnično cenimo sedanjost.

Večna ljubezen

Po prevročem poletju prinaša jesenski dež osvežitev, hladi zemljo in vrača mir naravi. Nič nenavadnega za te dni, ko grmeči udari razdelijo nebo in nas Gospod opomni, naj se nore glave ohladijo in sprevržene zabave utihnejo ter zvenijo v preteklost. Vsi smo le minljivi potniki v večnem krogu tega sveta. Svoboda je v tem, da sprejmemo življenje takšno, kot je. Čeprav begamo, se skrivamo in jočemo, na koncu vsi utonemo v mir večnega počitka, a smo del neskončne preobrazbe. Šele ko se osvobodimo lastnih spon, laži in strahov, lahko stopimo na pot, ki presega nas same – na pot svobodne in iskrene ljubezni. Osvobodimo se svojih zmot. Uroki ljubezni so le ovire, ki nas zadržujejo. Lepi spomini, čeprav dragoceni, ne morejo biti naše vodilo, saj od njih ne moremo živeti. Čas nas tiho pelje mimo križišč, ki jih pogosto ne prepoznamo. Bodimo pokorni božanskim rokam, ki nas vodijo po poti k večnemu siju, kajti vse na tem svetu je minljivo. Naša bitja so le gostje, popotniki v neskončnem krogu življenja. V tem prehodu, ko se predajamo toku bivanja, je srce tisto, ki prepozna večno ljubezen. Ko se osvobodimo spon preteklosti in si dovolimo postati odsev večnosti, zaživimo v polnosti sedanjosti. Poklonimo se božanskemu vodstvu, ki nas usmerja po poti modrosti, da naša duša, napolnjena s svetlobo, odhaja v počitek, ko se naš čas na Zemlji izteče. V tem večnem objemu ljubezni smo vsi minljivi, a z brezčasno dušo. Naj bodo naša srca prežeta s svetlobo, ko v miru odidemo v večnost. Le tako bomo zares živeli in ljubili – svobodni in spokojni, korak za korakom, kot popotniki, ki prihajajo in odhajajo skozi življenje.

Piranska enodnevnica na obali

Odpraviš se na pot proti morju. Na obali te pričaka septembrsko jutro, prežeto s sanjami, kot razprt cvet oleandra. Bele ladje počivajo na mirni gladini, medtem ko se mlada ženska, bosa in v beli obleki, sprehaja ob obali. Njene prsi so napete, hrepeneče po dotiku ustnic. Srce v tvoji dlani tiho vzdihuje, mehčaš se kot vosek pod žgočim soncem. Nasmeh ti razcveti obraz, prsti iščejo stik, telo je utrujeno od neizpolnjene želje. Boš še enkrat vplul v pristanišče strasti? Vonj po kavi se usede kot prah na police kavarne, a tvoja krila dvigujejo sonce k ustnicam. V ustih se ti oblikujejo besede, pogledi tavajo v daljavi, v globini zrcala, v modrini morske neskončnosti. Petje galebov odmeva nad gladino morja, valovi se tiho dotikajo skal. Počasi prežvekuješ skoraj neslišne misli, prebujaš stare spomine, ki se pozibavajo kot prazne školjke v vetru. Spomini so postali kot mivka, ki jo veter nosi v lase molka. Ceste, ki so nekoč tekle skozi tvoje telo, brišejo svoje sledi, kot da jih nikoli ni bilo. Zapreš oči, da začutiš poljub vetra na vekah in vonj po morju. Dan izgine, kot bi bilo življenje enodnevnica.

Sence spomina in ogenj srca

Tiho pod platnom neba rosi dež, poln pozabljenih solz na ugasla ognjišča raztrganih src. Ležiš v spominih, ki se pozibavajo kot stare lupine, nosijo jih prsti vetra, v podobah skozi ogenj, v glasovih, izvlečenih iz globin srca. V teh korakih ležiš, kot slep v postelji, zaprt v stolp brez oken, brez vrat, z ledenimi očmi duše. Nihče ne trka na vrata. Sprašuješ se, zakaj toliko glasbe, toliko ptic in vse te luči. V gubah tvojega obraza plavajo sence razbitih zrcal, živih spominov. Ženske hodijo gole, z zvijajočimi se telesi kač, po cvetočih vrtovih bogov. Z lic jim odpada omet, na ustnicah le bled odsev nasmeha, brezčutnega, praznega. Kaj skrivajo v sebi? Tega še same ne vedo. So res le prostor v času? Vidijo le nos in čelo, ne opazijo pa stolpa, ki se dviga v nebo? So ženske res samota, tišina, v kateri rastejo in se spreminjajo stvari? So res prave luči, ki posrkajo temo moške bližine? In moški – ali potrebujejo nemirno reko ženskega telesa, da se naučijo plavati? Vprašanja se vijejo, večna, v utrujenih očeh, pobeglih sanjah, neprespanih nočeh. Ko si sam z njo, z dvignjeno glavo, ne sramuješ se ljubezni in pozabiš na njene laži. Vse je zaradi srca, ki kot ujeta ptica časa hoče izleteti iz kletke. Vse je zaradi srca, ki se kot roža obrača proti soncu, z molitvami. In že dviguješ krila do ustnic sonca. Mehke besede se oblikujejo v tvojih suhih ustih, čakaš, da te objame, kot samica svojega mladiča, in te vzame. Da spet začutiš strast v žilah, to divjo žival, ki se prebudi in ponori. Nekateri te poskušajo zaradi ljubezni ubiti s posmehom, iztrgati z nerazumevanjem. Topoglavi te prezirajo, zvitejši se ti prilizujejo. Tisti, ki te imajo radi, kimajo z glavami. A le ti poznaš pota, ki te vodijo, in pozabljaš, da se te poti lahko spreminjajo v brazgotine, v brezna, kjer se zaraste tvoj jaz. Le čas briše sledi poti, ki so nekoč hodile skozi tvoje telo. Življenje je tkivo časa, ljubezen je čas. V svetu negotovosti je edini gospodar sprememba, v prsih ljudi biva večen strah – strah pred jutri. Svet je zastrupljen z denarjem, in brez njega so sobe polne črnih oblakov, strel, sivega dima. Svet je stroj, poln nervoze, nujno zlo, ljudske duše so kot svinjski trebuhi, polni črvov in muh. Pravijo, da je prihodnost vonj sedanjosti, da zmagovalci bitk malih vojn živijo v gluhih, bolnih mestih brez jutri, brez včeraj. Pravijo, da je laž lahko resnica, gnojna rana. In da tudi v smrti danes ni več pokoja.

Veter, neusmiljeni kipar časa 

Veter, neusmiljeni kipar časa, z dolgimi nohti praska po steklu hiš. Njegovi prsti rišejo zgodbe minljivosti na oknih naših življenj. Oči se upihnejo kot sveče v viharju, v dih, poln strahu pred neznanim. Ustnice, stisnjene v tanko črto, krotijo divji ples srčnega utripa. Sončna svetloba postane le bled spomin na ptiča, ki je odletel v neznano, z izgubo upanja. Tišina, večna spremljevalka samote, diha skozi misli in šepeta skrivnosti vesolja v gluha ušesa človeštva. Je prepozno za jok, ko stojiš na robu obzorja, soočen z brezmejnostjo sveta? Ali so solze še vedno primeren odziv na vse, kar nam vreme prinaša — grozljive slike uničenja v surovosti matere narave? Morda je odgovor skrit v sprejemanju, v zavedanju, da smo le kaplje v oceanu časa, kjer vsak val prinese novo izkušnjo. Naša bolečina in strah sta le odsev večnega plesa med kaosom in redom, med temo in svetlobo. In prav v tem plesu najdemo svojo najbolj pristno bit.

Jesenska elegija

Jesen diha v deželi, kot starodavna misel, ki jo življenje ne more pozabiti. Ožgani listi, tiho krhki, trgajo pozabo, kot čas, ki neizprosno sili naprej, a hkrati kliče po večnosti. Vsak list je odmev minljivosti, vsak odpadli trenutek ostanek tega, kar smo bili. Skozi telo neslišno drsi dan, trenutek, ki ga skoraj ne opazimo, a kljub temu zaznamuje naše bivanje. Dišeča praznina, tisti prostor med upanjem in resničnostjo, kjer se sprašujemo, ali so naše sanje le iluzija ali skrita resnica, prežeta s pomenom, ki ga še nismo odkrili. Kot preluknjana senca, ki ziba tvoj obraz, ostaja vprašanje: kdo smo pod tem plaščem svetlobe in teme? Veter preganja ptice v letu, kot misel, ki beži pred lastno resnico. V ustih izginja okus po poletju – okus po mladosti, neizživeti radosti, po stvareh, ki jih nismo nikoli povsem razumeli, a so bile vedno tu, skrite pod površino. Dih po zimi, ta hladna prinašalka refleksije, ki nas sili, da pogledamo vase, kot lovilec zimskih elegij. Elegija ni zgolj žalost, je premislek o tem, kako je preteklost vtkana v sedanjost, kako nas minevanje uči živeti z modrostjo, ki jo prinaša čas. In tako v dihu zime spoznamo: vse, kar pride, tudi mine, a v tem minljivem utripu je skrito najgloblje bistvo bivanja.

Odsevi resnice v oceanu laži

V sivini dneva, kjer sence plešejo z lučjo, se laž ponosno odeva v plašč resnice. Oskrunjena resnica v kotu šepeta zgodbe, ki jih svet označuje za zarote. Jezik resnice, težji od vseh jezikov, zahteva več kot glas in besede. Zahteva srce, odprto za bolečino, in dušo, pripravljeno nositi breme spoznanja. A ljudje, izgubljeni v labirintu svojih misli, iščejo le odmev lastnih prepričanj. Tvoje besede so zanje le ogledalo, v katerem želijo videti svoj odsev. Vsakdanjost postaja bojišče uma, kjer nevednost udarja ob skale kot valovi. Propaganda, prefinjena umetnica, zakopava bisere resnice v pesek pozabe. Rojeni smo bili kot svobodni otroci zvezd, božja milost nas je zaznamovala s svetlobo. Svoboda ni dar, temveč naloga – ohranimo jo lahko le z močjo duha. V tem svetu, kjer je resnica tujka, postane iskanje sebe najvišji upor. Le v ognju pristnosti se lahko prekalimo in postanemo svobodni v najglobljem pomenu. Zato stojmo pokončno v viharju laži, naj naše besede postanejo svetilniki resnice. V zrcalu iskrenosti bomo našli pot, ki vodi onkraj okov uma in družbe. Naša resnica naj bo žarek svetlobe, ki predira temo nevednosti in razkriva lepoto sveta v vsej kompleksnosti. V tem plesu med resnico in lažjo naj bo naš korak trden, pogled jasen in srce odprto za spoznanje, ki presega iluzije vsakdana.

Tiho korakanje časa

V jesenskem mraku stoji ob grobu, kjer plamen sveče riše sence na hladen kamen. Ana razmišlja o čudni poti življenja – kako vsak dan odnese delček nas, kako počasi bledimo kot jutranja rosa na soncu. Življenje nas oblikuje z ostrimi robovi; vsakič, ko pademo, postanemo nekoliko modrejši, vsaka solza nas naredi bolj človeške. Spotikamo se, pademo, a vsak vzpon nas naredi močnejše. Naše napake so brazgotine – znamenja, da smo živeli, da smo se učili. Pred vrati večnosti smo vsi le popotniki. Ni nas, da bi se po smrti vrnili, kot pravi pravljica. Nismo Jezus Kristus, da bi vstali iz groba in se znova rodili. Naše zgodbe so le kratke pesmi v neskončni simfoniji časa, in ko zapremo oči ter odidemo čez prag, za nami ostanejo le spomini, ujeti v plamenih sveč in šepetu vetra med nagrobnimi kamni. Ana stoji tam in opazuje svetlikajoče sveče, kako se borijo s temo. Ve, da ne morejo premagati noči, da ne morejo prebuditi tistih, ki spijo večni sen. A njihova svetloba je kot most med svetovoma – med tistimi, ki so še tukaj, in tistimi, ki živijo le še v srcih. Razmišlja o ljudeh, ki jih ni več – o tistih, ki jih je nekoč ljubila, in tistih, ki so ji zadali bolečino. Zaveda se, kako spomini na minulo krivico lahko zatemnijo svetlobo dobrih trenutkov. A zdaj, ob sveči, ki bo kmalu ugasnila, čuti, kako nepomembne so te rane. Čas je, da odpusti – za vse, kar so storili, in za vse, česar niso mogli razumeti. Ko odpusti njim, odpusti tudi sebi, osvobaja težo preteklosti. Njihova telesa počivajo v zemlji, a duhovi plešejo v njenih mislih kot jutranji žarki. Čeprav jih nobena svetloba več ne more prebuditi, ostajajo živi v vsakem spominu, v vsaki solzi, v vsakem nasmehu, ki ga je pustila njihova ljubezen. In tako tudi sence bledijo – spomin se očisti, ljubezen pa ostane. 

Biseri Samote: Potovanje k resnici in preobrazbi

Ko se življenjske poti ločijo in zveze razpadejo, se človeška duša umakne v samoto, podobno školjki, ki se zapre pred zunanjim svetom. Ta umik ni zgolj beg, temveč prostor za notranjo preobrazbo. Kakor školjka iz drobnega zrnca peska ustvarja biser, tako človek v samoti iz bolečine tke modrost, ki osvetljuje njegovo pot. Ta pot se razteza kot neskončno življenjsko potovanje, kjer vsak korak prinaša globlje razumevanje, vsak ovinek pa na novo osmišlja prehojeno.V tej samoti se potovanja razkrijejo kot metafora življenja, polna skrivnosti in izzivov, ki jih vsak premaguje po svoje. Tako ni naključje, da se mnoge ženske odločajo za samostojna potovanja, tudi v zrelih letih, kar v očeh družbe vzbuja nemalo vprašanj. So te ženske res srečne, ko korakajo same? Ali pa je sreča sploh vezana na prisotnost partnerja? V tradicionalni miselnosti še vedno tiho odzvanja predstava, da je ženska "popolna" le ob moškem. A sodobnost odpira drugačne poglede – ženske, ki potujejo same, izžarevajo svobodo in samozadostnost, ki nista znamenje bega, temveč izraza avtentičnega življenja, osvobojenega starih pričakovanj. Ta pot samostojnosti vodi tudi do preobrazbe ljubezni skozi čas. Kot pri starejših parih, katerih ljubezen se z leti preobrazi v prijateljstvo, kjer mladostna strast odstopa mesto globljemu razumevanju. Ljubezen se v tej zrelosti umiri, kot reka, ki po dolgem potovanju priteče do mirnega jezera. Kar je bilo nekoč ognjevita strast, postane vzajemno sprejemanje, zavezano globokemu sočutju in modrosti. Toda, kaj je tisto, kar omogoča takšno preobrazbo? Morda je to ravno resnica, ki se nam pokaže kot temelj človečnosti. Resnica, ki kot svetilka v temi razsvetljuje pota ljubezni, samote in prijateljstva. Sprejeti resnico o sebi in o svojih odnosih – naj bo ta prijetna ali boleča – je korak, ki nas dela resnično človeške. Tako tiste ženske, ki hodijo po svetu same, kot tisti pari, ki skupaj starajo svojo ljubezen, vsak na svoj način iščejo in nosijo resnico o človeški naravi. To iskanje presega posameznika in postane univerzalno, prepleteno z našo potrebo po pristnosti in smislu.Vendar se zdi, da družba s svojimi sodbami še vedno postavlja meje temu iskanju. Družbeni odzivi na samostojne popotnike obeh spolov razkrivajo zakoreninjene predstave o tem, kaj je "normalno" in "sprejemljivo". A morda je prav čas, da pregledamo te predpostavke in sprejmemo raznolikost življenjskih poti kot bogastvo, ne kot odklon. Kajti sreča ni enoznačen koncept, vezan na določen življenjski slog ali status. Je stanje avtentičnosti, kjer človek – sam ali v odnosu – živi svojo resnico, ne glede na pričakovanja drugih. V tem stanju, v tej iskrenosti do sebe in drugih, se odvija resnična preobrazba – tista, ki ustvarja bisere iz bolečine, svetlobo iz teme in modrost iz prehojenih poti. 

Odsevi duše

V mehkem somraku zavesti se prelije prva obljuba kot kaplja rose, ki zdrsne v ocean neznanega. Človek, to večno hrepeneče bitje, brezglavo pada v naročje usode – morda je to edini pravi način bivanja. Med vsemi obrazi, ki jih srečamo, so nekateri kot ogledala naše lastne ranljivosti; prav ti nas ganejo najgloblje. Srce, ta nestanovitni kompas človeštva, nas vodi po poteh, kjer še nismo hodili, in nas pušča na krajih, kamor se ne moremo več vrniti. Kako zgodaj se naučimo prenehati upati! Že v zarji otroštva se ugasnejo prvi sanjski mehurčki, ko nas življenje nauči sprejemati stvari takšne, kot so – surove in neizprosne. oda v tem sprejemanju leži paradoks: bolj ko dopuščamo, da nas življenje potepta, globlje segajo naše korenine. Smeh skozi solze postane najčistejša oblika upora, ko puščamo, da življenjska kri odteka v zemljo naših izkušenj. Morda je največja modrost v tem, da sprejmemo svojo zmotljivost pred večno "resnico" drugih.V očeh tistih, ki nas opazujejo, se zrcali sodba, ki jo nosimo kot težko krono. Čutimo jo v vsakem dotiku, v vsakem dejanju – v tej večni igri biti zadnji, ki izve, a prvi, ki mora oditi. In ko nebo začne padati, ko se jutranja vročica prebudi ob petih, ko angel varuh omaguje pod težo naših dvomov – takrat spoznamo: vsaka bolečina je učiteljica, ki nas vodi k globlji resnici o nas samih. Ne gre za to, kdo ima prav in kdo se moti. Gre za to, kako vztrajamo v svoji resnici, medtem ko sprejemamo, da je tudi zmota del poti. V tem večnem plesu med "prav" in "narobe" se skriva najgloblji paradoks človeštva: šele ko sprejmemo svojo zmotljivost, lahko resnično začnemo rasti.In morda je v tem bistvo – v sprejemanju, da smo vsi hkrati prav in narobe, da smo vsi hkrati prvi in zadnji, da smo vsi hkrati tisti, ki hodijo, in tisti, po katerih hodijo. V tem sprejemanju se skriva svoboda, ki presega običajno razumevanje zmage in poraza. 

Meglena Ljubljana

V kotlini spi mesto, med gorami ujeto kot dragulj v kamniti kroni. Bela tančica se spušča nad strehe, nad Ljubljanico, ki diha v noč. Starodavna je ta zgodba megle – pripovedujejo jo stoletni zidovi, šepetajo jo mitska bitja, skrita v kotih zgodovine. Megla je njihov dih, njihov ples. Ko se dan krajša in zima objema mesto, se hladen zrak usede na dno kotline, kot težka odeja. Nad njim lebdi toplejši brat; ujeta sta v večnem plesu temperaturnih inverzij. Reka vzdihuje pare v mrzlo jutro, kjer se srečujejo z zbrano vlago neba. V tej tišini se rojeva bela pravljica mesta. Življenje se upočasni v tej belini, kot bi mesto zadremalo pod mehko odejo. Svetloba postane medla pesem, razpoloženje ljudi niha kot sence v megli. A v tej tišini je čarobnost – fotografi in sanjači lovijo trenutke, ko se Ljubljana spremeni v pravljično deželo, kjer vsak korak odmeva skozi zaveso megle. Med njimi je tudi uporni sprehajalec, ki beži pred sivino jutra. Njegove stopinje vodijo na Šmarno goro, kjer nad morjem megle čaka drugačen svet. Z vsakim korakom se dviga iz belega objema, dokler končno ne predre meglene odeje. Tam gori ga pozdravi sonce, obdano z množico drugih ubežnikov pred meglo – vsi z istim žarom v očeh, vsi z isto željo po svetlobi. Pod njimi kotlina počiva kot belo jezero, medtem ko vrh gore žari v zlati svetlobi, kot otok svobode. Sprehajalec se pogovarja sam s seboj: »Zakaj vsako jutro begam pred meglo? Zakaj se vzpenjam proti svetlobi? Je to resnična svoboda ali zgolj trenutni pobeg? Megla mi šepeta skrivnosti, a jaz hrepenim po soncu. Ne zaradi svetlobe same, ampak zaradi tega, kar mi obljublja – jasnost misli, toplino duha, občutek, da sem nad meglenim obličjem vsakdana. In vendar, ta megla … kot da je prekrita s sloji spominov, z vonji in glasovi preteklosti. Ali bežim pred mestom ali pred svojo lastno senco? Morda je megla pravzaprav ogledalo – zastira mi pogled na svet, a razkriva tisto, kar nosim v sebi.« Prihodnost nosi spremembe v svojih dlaneh: globalno segrevanje riše nove vzorce na nebu, mestne luči sijejo vse močneje, a megla vztraja – kot bi vedela, da je del duše tega mesta, del njegove večne romantične zgodbe. To je Ljubljana: mesto med gorami, mesto v megli, mesto zgodb, ki jih pripoveduje bela tančica med zemljo in nebom.

Denar, vladar usod 

Ulice mesta dihajo v ritmu kovancev; ljudje merijo svoja življenja s številkami na bančnih računih. Starejši preštevajo evre z drhtečimi prsti, njihove oči pa iščejo popuste na policah trgovin. Delavci z žuljavimi rokami stiskajo denarnice, v katerih odmeva praznina do naslednje plače. Z visokih stolpnic uspešni sodijo njihove usode; njihovi glasovi zvenijo kakor hladen veter: »Sami ste si krivi, da niste zgrabili priložnosti!« Med nami so tisti, ki svojo stisko glasno vpijejo v nebo, a njihove besede se odbijajo od sten uradov in zamrznjenih src. So pa tudi tihi, ki nosijo svoje breme kot nevidni plašč, njihovo dostojanstvo težje od vsakega evra. Ne prosijo, ne tarnajo, le njihove oči pripovedujejo zgodbe neizrečenih želja, ko štejejo drobiž za položnice tega meseca. A nekje znotraj te igre številk in moči se rojevajo drugačne poti. Med sprehodi po mestnih parkih se misli osvobajajo spon materialnega sveta. Besede začnejo plesati v glavi kakor jesensko listje, njihov šepet pa preglasi zven kovancev. Pero drsi po papirju in riše nove svetove, kjer denar izgubi svojo moč vladarja. V vsakem zapisanem stavku se rojeva svoboda, v vsakem odstavku nova možnost pobega iz zlate kletke potrošništva.Morda se rešitev skriva prav v tem – v preusmeritvi misli od številk k besedam, od računov k zgodbam. Ko človek začne tkati svoj lasten svet iz besed, ko njegove misli postanejo močnejše od cen na izložbenih oknih, takrat začne čutiti drugačno bogastvo. Njegovo pero postane ključ do svobode, njegova domišljija denarnica brez dna. Medtem ko drugi še naprej lovijo bleščeče sanje materialnega sveta, on najde svoj mir v ritmu besed, v toku misli, ki jih ne more kupiti noben bankovec. Tako se rojevajo knjige iz duš, ki so prerasle okove denarja. V tišini sob, kjer nastajajo zgodbe, številke izgubijo svojo moč. Tam se gradi nov svet, kjer je bogastvo merjeno v globini misli, ne v višini bančnega računa. In morda je prav to največja zmaga nad denarjem – spoznanje, da lahko najbogatejše zgodbe življenja pišemo tudi s praznimi žepi, a polnim srcem.  

Čevlji starčevih spominov

V mehkobi jutranje zarje se Peter skloni nad usnjene spremljevalce svojih dni. V čevljih praznina zeva tam, kjer so nekoč počivale njene nogavice – kot razprta rana v tkivu časa. Njegove razpokane stare roke vsako jutro v pobožni tišini prepletajo vezalke; ritual je postal njegova molitev senci, ki pleše na robu zavesti. Razbrazdano usnje pripoveduje sage preteklosti; vsaka guba je verz v večni pesmi bivanja, vsaka razpoka kronika izgubljenih dotikov. Pod težo korakov so se vtisnile zgodbe – neštete melodije spominov, ki odmevajo kot pradavne pesmi prednikov in se izgubljajo v meglicah minevanja. Njegova osirotela duša nosi praznino kot nevidno sidro, ki ga vleče v globine samote. Kjer je nekoč žarela njena svetloba, zdaj prebiva le medel odsev včerajšnjih sanj. Čas ga je preobrazil v starca, zraščenega s svojimi čevlji kot prastaro drevo, katerega korenine segajo globoko v zemljo. Njegovi koraki so postali kot verzi starodavne pesmi – počasni, premišljeni, vsak pušča sled kot dragulj, vklesan v kamen večnosti. Soba diha v ritmu njegovega osamljenega srca; njen zapuščeni stol je nema priča plesa s sencami. V temnem objemu kota počivajo njeni čevlji – spomeniki skupnih poti, oltarji spominov na dneve, ko sta plesala v dvoje. Leta so ga obrusila, kot morje gladi kamne na obali, a v tej samoti je odkril novo melodijo svojega bitja, nov ritem korakov v tišini.Med spomine stopa nežno, kot jutranja rosa, ki poljublja trave. Njegovi čevlji, zvesti varuhi časa, ga vodijo po novih stezah življenja, medtem ko v ogledalu opazuje vzorec sledi – tapiserijo življenja, stkano v vezenino usode. V samoti je našel nov ples, ravnovesje v prostoru, kjer še vedno odmeva njen smeh. V njegovih čevljih zdaj prebiva zgodba nove poti – romanja, ki ga mora prehoditi sam, a obogaten s spomini, ki jih nosi kot svete relikvije v templju svojega srca.   

Pismo neznanca

V poznih jesenskih večerih, ko se sence podaljšujejo in misli postajajo globlje, je Ana sedela pred računalnikom v stanovanju, ki je dišalo po pravkar skuhani kavi. Mestne luči so medlo prodirale skozi okno, medtem ko je prebirala nenavadno pismo neznanega pošiljatelja. Besede so se prelivale pred njenimi očmi kot jesenske barve, polne modrosti in hrepenenja, vsaka črka pa je nosila težo resnice, ki jo je že dolgo iskala.Zunaj je rahlo rosilo. Kaplje so risale vzorce na okenskem steklu, kot da bi tudi nebo želelo sodelovati pri tem intimnem trenutku branja. Ana je uzrla svoj odsev v temnem oknu – ženska srednjih let, z očmi, ki so videle dovolj življenja, da so postale modre, a ne toliko, da bi izgubile svoj lesk upanja.Neznanec, ki se je podpisoval le kot "Popotnik", je pisal o svetu, ujetem v vrtincu digitalnih povezav, a hkrati prikrajšanem za pristne človeške stike. Njegova razmišljanja so segala globoko v bistvo človeške eksistence, v večno iskanje smisla med virtualnim in resničnim. Vsaka beseda je bila skrbno izbrana, kot bi pesnik sestavljal sonet o modernem času. 

"Kaj sploh iščemo v tem oceanu podatkov?" se je spraševala Ana, medtem ko so prsti nehote božali rob zaslona. Paradoks moderne dobe se je kazal v vsakem stavku: milijoni ljudi, povezanih preko zaslonov, a vsak tako zelo sam. Popotnikove besede so se dotaknile večnega vprašanja o naravi ljubezni. Njegov opis različnih obrazov ženske je bil kot slikarjeva paleta – tigrica in muca, filozofinja in prijateljica, plasti, ki sestavljajo mozaik človeškega bitja. V njegovih besedah je odmevala globlja resnica: vse te podobe so le odsevi naših pričakovanj, mask, ki jih nosimo in iščemo v drugih.Posebej pretresljiv je bil del o njegovi nekdanji ženi. Njeno poslovilno pismo je bilo kot arheološko odkritje čustev, zakopanih pod leti skupnega življenja. "Kaj hočem?" je zapisala. "Povedala sem že, kaj si želim. Ne bi se šla verbalnih analiz, vendar je položaj po toliko letih 'zanesljivosti' tako nor, da si moram najprej ogledati svoje novo stanovanje. Ciljev nimam. Če bi si želela ločitev od moža, bi se ločila na način, da ugotovim, da ni ničesar več, kar bi bil zadosten vzrok, da sva skupaj."Ana je ob branju teh besed začutila težo vsakega stavka. Kako lahko nekdo tako hladno zapiše konec dvajsetletne zgodbe? Besede so bile kot ledeni kristali, ki so se zabadali v srce ob vsakem prebranem zlogu. Pretresla jo je predvsem beseda "zanesljivost". Kot da bi življenje lahko merili s številkami, kot da bi ljubezen lahko tehtali na lekarniški tehtnici. Med vrsticami se je skrivalo filozofsko razmišljanje o času in prostoru. Ana je premišljevala o kvantni prepletenosti src – kako lahko dva človeka ostaneta povezana preko vseh razdalj, kako duše nimajo koledarjev. Popotnikovo razumevanje ljubezni kot arhitekture duš je bilo osupljivo v svoji preprostosti in globini. Hiša, zgrajena iz opek zaupanja, spoštovanja in razumevanja – vsaka položena s skrbnostjo, vsak prostor oblikovan z mislijo na skupno prihodnost. To ni bila več samo metafora, temveč načrt za gradnjo pristnega odnosa v svetu površinskih povezav. V svetu, kjer vsi stremimo k popolnosti, je prav naša nepopolnost tista, ki nas dela resnične, žive, vredne ljubezni. Ana je začutila, kako se ji ob tej misli razširja srce. Kot da bi ji nekdo končno dal dovoljenje, da je preprosto človek – z vsemi napakami, dvomi in hrepenenji.Proti koncu pisma se je razkrila še zadnja plast – priznanje ranljivosti, iskrenosti in želje po pristnem stiku. Popotnik se je predstavil kot večni iskalec na križišču brez kažipotov, kot pesnik brez publike, kot popotnik brez cilja. V tem iskanju se je skrivala največja modrost: da pot sama postane cilj, ko jo delimo z drugim.Ana je zaprla oči in pustila, da so besede odzvanjale v njeni zavesti. V tem digitalnem svetu, polnem površinskih stikov, je pismo predstavljalo nekaj redkega – pristno človeško povezavo, četudi preko hladnega zaslona. Noč se je spuščala nad mestom kot težka zavesa. Ana je še zadnjič prebrala pismo, tokrat počasi, kot bi okušala vsako besedo. V prostoru med realnostjo in virtualnim svetom, med samoto in povezanostjo, se je skrivala resnica o moderni ljubezni – kompleksna, večplastna in vedno znova presenetljiva. Preden je zaprla računalnik, so njeni prsti vodeni z notranjim vzgibom začeli pisati odgovor: "Dragi Popotnik..." Zunaj je nehalo deževati in prva zvezda je zasijala na očiščenem nebu, kot znamenje, da se najgloblje povezave rodijo ravno takrat, ko jih najmanj pričakujemo.  

Umolknjene resnice

V svetu radijskih valov, kjer bi moral odmevati glas svobode in resnice, se danes razprostira le prazna kulisa. Mladi voditelji, ujeti v past povprečnosti, berejo tuje zgodbe z dušo, ki je izgubila vsak žar in strast. Njihove besede so le mehanično ponavljanje tujih misli, slepo poveličevanje Amerike kot svetega prostora, ne da bi kdaj spregovorili o kruti zgodovini njenega nastanka.Tiho prikrivajo grozljivo resnico o genocidu nad prvotnimi prebivalci - Indijanci, o sistematičnem izbrisu njihove kulture, ki je nekoč živela na tej zemlji.Namesto kritičnega pogleda danes novinarstvo ponuja le enostranske pripovedi tistih, ki si lastijo moralni imperativ demokracije, medtem ko v resnici zagovarjajo zgolj interese kapitala in politične elite. Novinarstvo je postalo instrument manipulacije, kjer so uredniki in voditelji marionete v rokah lastnikov in političnih opcij, ki jim ustrezajo. Zamolčane resnice, popačene novice - to je njihov vsakdan, oddaljen od etičnih načel, ki bi jih moralo novinarstvo braniti. Ironično, danes deluje kot propaganda - bolj pristranska kot resnica, ki so jo nekdaj kritizirali v »svinčenih rdečih časih«. Morda bi pristranske voditelje lahko zamenjali umetni govorci umetne inteligence, ki so manj pristranski kot ti plačanci na radijskih postajah - kar je že dokazala švicarska radijska postaja Couleur 3 s svojo umetno inteligenco. 

Tišina med bloki

Izobešena črna zastava na bloku, ob robu ceste, tiho oznanja smrt nekoga iz našega naselja – človeka, ki je še včeraj stopal po istih sivih pločnikih, pod istim nebom. Na ulici vlada tišina; tišina, ki ne pritiče utripajočemu mestnemu srcu. Okna so zaprta, zavese spuščene, le tu in tam se zasliši pritajen klepet starih žen, kot šepetanje listja pred nevihto.Ljudje v bloku hodijo mimo. En dan z nakupovalnimi vrečkami, drugi dan z vekami, težkimi od misli. Vsak v sebi potiho premleva isto vprašanje: Kdo bo naslednji? Vse je na robu izginotja, kot da se vsak od nas drži za tanek trak življenja, ki lahko kadar koli zdrsne iz rok. Na dan pogreba se mimo zberejo le redki; nekateri se trudijo, da jih misel na izgubljeno ne bi zmotila, da bi se čim prej vrnili k svoji rutini. A hkrati vsi čutimo težo, to negotovo praznino, ki nas spremlja od trenutka, ko smo prvič izvedeli za smrt. Pogrebni zvon doni kot opomin, da smo del večjega cikla, kjer je začetek neločljivo povezan s koncem. Ko zvon utihne, blok zaspi, in tisti tišina znova prevzame oder. Nič več ni črno, niti belo, le neizrečen občutek minevanja ostane. V dnevih, ki sledijo, se življenje počasi vrne v običajen tok, koraki spet postajajo lahki, misli se spuščajo drugam. Smrt se umakne v pozabo, skrita v razpokah betona in sencah visokih blokov. Spet smo sami. Prežeti z občutkom krhkosti, ki ga ne izrečemo, ker bi nas besede preveč razgalile. A globoko v sebi vemo: v tej tišini je resnica o nas – o tem, kako hodimo po robu, ne da bi vedeli, kdaj bomo stopili čez. 

Raztrgana zastava

Črna zastava, nekoč simbol globokega žalovanja, danes le še raztrgana krpa, ki kljubuje vremenu na pročelju stanovanjske stavbe. Veter in dež sta jo načela, raztrgala, razjedala – prav tako kot čas razjeda spomin. Spomin, ki počasi bledi, postaja prozoren in vse manj grenak.Smrt pride tiho. Kot neznanec, ki stopi v hišo in za seboj pusti praznino. Odnese vse – besede, dotike, slutnje, spomine. Ostanejo le sledi: razpokane fotografije, obledeli obrazi na papirju, ki jih čas neizprosno briše. In mi, zaslepljeni s svojo lastno minljivostjo, se sprehajamo mimo, nesposobni zazreti se globlje v to praznino.Pogrebna služba, hladna in brezčutna mehanizacija slovesa, opravi svoje delo brez kančka emocij. Odpelje telo, ki je nekoč nosilo zgodbe, trpljenje in radosti. Pokopališče, ki bi moralo biti svetišče spominov, postaja le še prostor statistike, stičišče spominov in pozabe. Ritual slovesa se skrči na rutino, na mehanično opravilo brez globine. Nekoč so mrtvi ležali doma, obdani z življenjem, ki je teklo dalje. Smrt je bila del doma, del intimnosti, del skupnosti. Danes smo mrtve pregnali, institucionalizirali, oddaljili. Črna zastava na pročelju, ta zadnji ostanek naše povezanosti z izgubo, počasi razpada. Z njo pa tudi naša sposobnost občutiti bridkost minljivosti, slovesnost slovesa in globoko žalovanje.

Most skozi pozabo

Dan je most.

Čez most življenja greš,

med sencami trenutkov, ki bežijo.

Zavedanje, skrivnost vsakega giba,

kjer čas in spomin drug drugega brišeta.

Mimo tebe teče tok pozabe,

tiho, skrito v globinah obstoja.

Kar ne pride čez, obstane v temi,

kar preide, izgine v prostranstvih duše.

Vse, kar gre mimo tebe neopaženo,

diši po skrivnosti, neslišno.

Kot dih, ki ga ne zaznaš,

kot notranja misel, ki ostaja.

Globoko znotraj, v tišini jaza,

rastejo sence nedotaknjenih svetov,

neizgovorjene zgodbe, nemi glasovi,

ki čakajo na trenutek razkritja.

Mokra rečna smrt te objema nežno,

z vlažnim poljubom v blatnem objemu.

Med algami pozabe, kjer identiteta bledi:

Si bil? Nisi bil? Obstoj je le sled.

Zadnji pečat minljivosti

Nekoč boš star.

Nisi razmišljal,

bil si mlad.

Čas, ko ljubljeni molčijo,

ljubeči govorijo

z barvno slepoto v očeh.

Celo ribe kdaj spregovorijo,

ko tišina postaja glas.

Pokrivaš se z rdečimi ustnicami,

kot z zadnjim pečatom minljivosti.

Ležeš med dehteče rože

z velikimi cvetovi.

Ves sladek, ves mehak,

krhek kot trenutek,

ki izginja med prsti.

A z vsakim požirkom sanj

te je vse manj.

Ko čez prehojeno pot 

pade mrak,

upočasni se tvoj korak,

umolkne tvoj glas,

izgubi se stas —

postaneš senca sebe.

Nobena pot ne vodi več mimo,

kot da jo je sneg prekril z zadnjo zimo.

Nikogar iz prejšnjih dni ni več tu.

Smrt je vse bližje,

in ni ji mar za nedokončan stih.

40. knjižni sejem v Ljubljani

Po Brechtu: knjiga je orožje. Na Gospodarskem razstavišču vlada živahen vrvež. V dvoranah šum glasov, korakov, vprašanj. Pred vhodom nekaj mladih, potopljenih v zaslone bralnikov, njihove oči drsijo po besedah, ki dihajo s pisanimi svetovi. Množica se počasi pretaka med stojnicami – radovedna, a preudarna. V zraku lebdi vprašanje: koliko knjig bo zares našlo svoje bralce, svoje domove? Cene so znižane, a za mnoge še vedno previsoke. Dvajset evrov za knjigo? Premikajo z glavo, kakor da bi tehtali breme besed. Na policah jih čaka na tisoče, vsaka s svojo zgodbo, vsak naslov šepet, ki vabi k sebi. Obiskovalci iščejo – sprehajajo se z lastnimi željami: nekdo za otroka, nekdo za dušo, nekdo za darilo, skrito pod papirjem, ki ga bo razkril trenutek.Slovenija – majhna država, drobno tržišče. Malo je avtorjev, ki si upajo sanjati o življenju od pisanja. Večina jih piše ponoči, po službi, ko mesto utihne in misli dobijo prostor. Toda resničnost jih vedno znova predrami – nizke naklade, založbe, ki trepetajo pred presežki neprodanega, pred knjigami, ki izginjajo v pozabo. Lansko leto na prodajnih policah še vedno živi v letos. Knjiga mora biti vidna, drugače pade v praznino. Avtorji sami skrbijo za promocijo, prepletajo besede z marketinškimi taktikami, da bi njihova dela zaživela. Strokovnjaki pravijo: bralne navade Slovencev se spreminjajo. Bralci preberejo tri ali več knjig letno, nebralci niti ene. A knjiga ostaja – fizična, otipljiva, dišeča. Digitalizacija je tu, a klasika ne izginja. Knjiga je prostor misli, trening za abstraktno in kritično mišljenje. Nekoč so naklade presegale dva tisoč, tri tisoč izvodov. Takrat, ko je Jugoslavija živela z ljubeznijo do knjig. Danes so številke manjše, previdne. A knjige ostajajo – tihih strani polne, kot orožje za misli, kot čudeži, ki kljub vsemu ne izginejo.

Samotarski človek: pot brez tropa

Hodi sam, človek brez tropa, brez rame, na katero bi se naslonil. Njegovi koraki so tihi, a odmevajo skozi pokrajino, kjer se je že davno naučil, da je samota bolj varna kot bližina. Ljudje, ki so mu nekoč segali v roko, so prepogosto za sabo puščali le bolečino in razočaranje. Zato ne zaupa, ne išče, ne prosi. Sam si je zgradil svet, kjer so stene močne in vrata tesno zaprta. Življenje ga je oblikovalo kot kiparja, ki z ostrim dletom reže v kamen. Vsak udarec je bil lekcija: "Ne odpiraj srca prehitro. Ne dajaj zaupanja tistim, ki bi ga lahko zlorabili. Bodi svoj ščit in svoj meč." In tako je postal neomajen. Njegove oči so ostre, kot da prebadanje resnice ne potrebuje več vprašanj. Njegove dlani nosijo žulje ne samo od dela, ampak tudi od tega, kako trdno je moral držati svojo pot, da mu je ne bi kdo vzel. Ko ga ljudje srečajo, v njem vidijo moč, ki jih preplaši. Ne razumejo, da ta moč ni bila izbira, ampak nuja. Da je vsak njegov korak osamljen, ne zato, ker bi si želel, ampak zato, ker je moral. Svet je bil do njega strog, a pošten – pokazal mu je, da v zaupanje prevečkrat prileti nož. Zdaj živi po svojih pravilih. Ničesar ne pričakuje, ničesar ne zahteva. Kar ima, je njegovo, kar potrebuje, si sam ustvari. A v tej osamljenosti, ki jo drugi vidijo kot breme, on najde mir. Tam, kjer drugi iščejo družbo, on najde tišino. Njegova moč je v tem, da je od vseh neviht, ki so ga udarile, ostal nepremagljiv. Človek brez tropa, brez okov, ki bi ga vezali na svet. Kot samotarski volk, ki lovi, bdi in živi – sam, a svoboden.

Nedeljska tišina 

Mesto je danes kot prazna školjka, v katero morje ne prinaša več življenja. Le nekaj izgubljenih turistov tava ob reki, njihovi koraki odmevajo med starimi pročelji hiš. Na bovškem trgu italijanska govorica reže skozi težko tišino: "Bella città, ma così vuota..." Nebo visi nizko, kot svinčen pokrov nad mestom, ki čaka. Prve kaplje padejo pozno popoldne, sprva sramežljivo, nato vse bolj odločno. Dež je mrzel, rezek, in kmalu začnejo med vodnimi biseri poplesavati prvi snežni kosmi. Do večera že plešejo svoj divji ples, prekrivajo strehe, ulice, avtomobile z belim prtom pozabe. Zjutraj je mesto preoblečeno v belo. Dimniki izpihujejo svoj dim v kristalno jasno nebo, medtem ko v gorah, tam zgoraj med Kamniškimi velikani, dva madžarska avanturista trepetata v zavetju pod previsom. Gorski reševalci že hitijo; njihov helikopter para jutranji mir kot črn žužek zlato tišino. In medtem ko se življenje in smrt igrata svoj večni ples v gorah, se v prestolnici možje v sivih oblekah sklanjajo nad papirji. Njihovi prsti drsijo po številkah, iščejo nove načine, kako zajeti v svoje mreže tiste, ki imajo več. "Za dobro naroda," šepetajo njihovi glasovi po hodnikih oblasti, medtem ko si v mislih že preračunavajo svoje prihodnje plače. Sneg še naprej tiho pada. Prekriva vse – revne in bogate, turiste in domačine, reševalce in rešene, vladajoče in vladane. Prekriva resnico in laži, prekriva mesto, ki sameva v svoji zimski melanholiji. 

V krogu časa 

Ko si mlad, so besede sladke kakor med: "Bodi to, kar si." In nekdo te gleda z očmi, polnimi sprejemanja. Kako preprosto je vse takrat, ko sta dva kakor ogledali, ki drug v drugem vidita resnico. A čas je reka, ki nikoli ne obstane. Spreminja nas, neslišno in neustavljivo, dokler nekega jutra ne prepoznaš več obraza, ki te zre iz ogledala. Kje je tista pristnost prvih dni? Življenje v dvoje postane ritual brez duše, monoton ples po utečenih tirnicah vsakdana. Nekoč najbližja duša zdaj govori jezik, ki ga ne razumeš več. Med vama zraste zid iz neizrečenih besed in nerazumljenih občutkov. Poskušaš premagati to odtujenost, a vsak korak je kot hoja po tankem ledu. In tako pride trenutek, ko spoznaš: samota ni praznina, temveč prostor za rast. Je zatočišče pred strupenimi jeziki, ki sejejo dvome kot plevel. Zakaj bi hranil lažna prijateljstva, ki so kot votli sadeži – na zunaj bleščeči, a znotraj prazni? Največja modrost je morda v tem: preden iščeš razumevanje v drugih, moraš najti mir v dialogu s seboj. Kajti če ne moreš biti prijatelj svojemu lastnemu srcu, kako boš prepoznal pristno prijateljstvo v drugih? In tako stojiš, pokončno in dostojanstveno, v tišini svojega bistva. Nisi več ujetnik tujih pričakovanj. Si samo ti – in to je dovolj.

Slovenija

Še včeraj smo se navduševali nad Evropo, nad padcem železne zavese.Sanjali smo o drugačni prihodnosti, o svobodi, o možnosti, da postanemo del nečesa večjega. A zdaj, ko stojimo pred izvrstno izdelano kuliso, ki jo imenujemo perverzna Evropa, se zdi, da smo izgubili stik s tistim, o čemer smo sanjali. V tej javni hiši, kjer se izvaja predstava sprevržene demokracije, smo kot gledalci, ki ne morejo zapustiti dvorane. Danes spremljamo predstavo klovnov različnih barv in oblik, ki se pretvarjajo, da izvajajo čudežne trike. A pod njihovimi barvitimi maskami in lahkotno držo lahko zaznamo tesnobo, ki bije pod njihovo kožo.Sanjajo o Evropi, kakršna bi lahko bila, a je ne najdemo v resničnosti, ki nam jo vsiljujejo. Besede malih evropskih jezikov zamirajo v sapici, ki prehaja skozi razpokane ustnice Evrope. Resničnost Evropske unije je polna presenečenj in zgroženosti. Mnogi obrazi so zaznamovani, oči pa se hitro navadijo na temo. Strah nas je spregovoriti, strah nas je izraziti svoje misli in čustva,medtem ko naša identiteta bledi v senci večjih narodov. Slovenci smo stoletja služili kot molčeči hlapci,brez glasu, brez voditeljev, brez identitete. Naše življenje je bilo zgrajeno na davkih, ki so zidali druge prestolnice, druge imperije. Vstopili smo v Evropo, a ali smo res postali svobodni? Odprli smo vrata multikulturnosti, a se izgubljamo v njenih številnih obrazih. Ponosni smo na svojo zgodovino, na simbole, ki nas definirajo. A naš ponos je omamljen od liberalizma,naša duša izgubljena v morju globalizacije. Kult Triglava nam veliko pomeni, a ga zamenjujemo s poceni turističnimi ponudbami, s kozarci, ki se večkrat polnijo in praznijo,s skrbmi, ki nam stisnejo srce. Iskanje sreče je postalo vsakodnevna bitka. Mladi zapuščajo domove, iščejo svojo pot v svetu, kjer se nič ne zdi zagotovljeno. Duše so zlomljene, srca izgubljena, empatija se izgublja med kriki in hrupom vsakdana. Starejši se spominjajo časov, ko so bila jutra polna obetov, ko je bila sreča na dosegu roke. Danes živimo v družbi, kjer je denar edina valuta, ki šteje. Dekleta pravijo, da lepota in mladost nista več pomembni, ko denar lahko kupi vse. Starejši iščejo izgubljene čase v nostalgiji, v spominih, ki se razblinjajo pod pritiskom sodobnega sveta,medtem ko prihodnost beži pred nami kot senca. Slovenija, naša domovina, kje boš ostala, ko nas več ne bo? Kdo bo podedoval naše sanje, našo zemljo, našo kulturo?Vprašanja ostajajo brez odgovorov, medtem ko čas neusmiljeno teče naprej. Smo le minljive točke v zgodovini, ki se prepletajo v neskončnem vzorcu časa, a naša ljubezen do domovine ostaja večna kot Triglav sam. In morda nekoč, ko se meglice dvignejo nad gorami, ko jutranja zarja obsije rosne travnike, bo nov rod našel pot nazaj k svojim koreninam. Takrat bo Slovenija spet zadihala s polnimi pljuči, svobodna v svoji biti, ponosna na svojo dediščino, kot biser, ki večno žari v srcu Evrope.

Ure bežijo, čas se pretaka

Luči migljajo v mračni noči, kot drobna upanja, ki preletavajo rob pozabe. Vsak trenutek je kaplja v neskončnem toku bivanja, vsak spomin — sled, ki jo puščamo za seboj. Mirnost obstaja onkraj blišča in hrupa, globoko v zavesti, ki ve, da sreča ni v zunanjem sijaju, temveč v notranji globini razumevanja. Čas ne teče nazaj, ampak skozi nas — mi smo njegovi soustvarjalci, pesniki lastnih usod. Obstajamo v trenutkih, ki jih napolnjujemo s pomenom, z globokimi sencami svojih izbir, s tisočerimi odtenki molka in glasnosti. Ko se leto približuje koncu, ne štejemo več sekund, temveč duhovno razsežnost svojega potovanja — tisto, kar smo dozoreli, spoznali, spremenili.

Minljivost

Pravijo, da si umrl. Ta beseda – umrl – je tako dokončna, tako brezkompromisna. Obstoj, ki je bil nekoč življenje, zdaj postaja le sled, le spomin, le nema senca med živimi. Nekdo bo pred tvojim zadnjim slovesom sestavil biografijo tvojega življenja – besede, ki bodo poskušale ujeti tvojo kompleksnost, tvoje dosežke, tvoje padce in vzpone. A že v naslednjem trenutku se začne najstarejši proces človeštva: pozaba. Diplome zbledijo, medalje se postarajo, zmage in porazi postanejo le črke na papirju. Celo sreča, tisti bežni trenutki svetlobe med sencami vsakdana, izgubi svojo intenziteto. Ostaneš le v drobnih koščkih spominov tistih, ki so te srečevali – v nasmehu, ki so ga prepoznali kot tvojega, v maniri govora, ki je bila edinstveno tvoja, v trenutkih, ki so jih delili s tabo. Morda boš obstajal le kot kratek interval med kamni na pokopališču, kamor bodo redki obiskovalci prišli, ko jih bo prešinila nostalgija ali trenutek resnice o lastni minljivosti. Tvoj grob bo tiha, nepremična priča človeški krhkosti – opomin, da smo vsi le prehodni, da naša eksistenca ni nič drugega kot bežen trenutek v neskončnosti časa. In kako resnično je spoznanje, da živimo v trenutkih, da je življenje sestavljeno iz fragmentov, ki se zapisujejo v spomin – ne v velikih potezah, temveč v drobnih, komaj opaznih detajlih. V trenutku, ko nekdo dvigne skodelico kave, v nasmehu mimoidočega, v dotiku roke, ki tolaži. Smrt ni konec, ampak le transformacija – preobrazba obstoja iz ene oblike v drugo, iz vidnega v nevidno, iz materialnega v spomine.

Čakalnica za smrt 

Stoji tam dom. Dom za ostarele. Čakalnica za smrt. Tam, kjer se življenje končuje, ni več prostora za sanje. Pred domom utripa rešilni avto – še zadnje iskrice boja, zadnje upanje za nekaj dodatnih dni. Malo naprej stoji mrliški avto, tiho in potrpežljivo, kot senca, ki nikoli ne izgine. Res je, iz doma odhajajo ostareli v bolnišnice, ko telo dokončno omaga. In res je, v domu življenja ugašajo tiho, brez slavja, brez poslovilnih pesmi. Starost je postala nevidna – kot da bi bila sramotna, nekaj, kar družba raje skrije za visokimi zidovi. Hrana je preprosta. Preveč preprosta. Premalo je rok, ki bi nudile pomoč, premalo je oči, ki bi videle bolečino. Zdravnik pride le enkrat na teden, kot obiskovalec, ki prinese upanje, a ga ne more zadržati. Fitnes telovadnica sameva; stroji stojijo, kot bi se utrudili od čakanja. Po prostorih doma se vleče vonj, ki ga prinašata nemoč in pozaba – tih protest proti svetu, ki ga ni več. Pokojnina je kot šepet – komaj slišen, komaj dovolj, da pokrije skromen prostor. Od nje ne ostane nič, samo praznina. In tako postelje v domovih ostajajo vse bolj prazne, starostniki pa čakajo doma, prepuščeni milosti in nemilosti sorodnikov, ki se jih pogosto sramujejo. A nad tem svetom se dviga senca politike, ki varčuje na hrbtih najšibkejših. Liberalno-levičarske ideje o ekonomiji staranja postajajo rezila, ki zarežejo v že tako krhka življenja. Evtanazija – ta hladna, neosebna beseda – se ponuja kot rešitev. Rešitev za koga? Za njih ali za nas? Ni več prostora za dostojanstvo, ni več sočutja, ni več spoštovanja do tistih, ki so nekoč gradili naš svet. Ali smo res pozabili? Pozabili, da starost ni breme, ampak ogledalo naše človečnosti? Je ta dom, čakalnica za smrt, res vse, kar lahko ponudimo tistim, ki so utrli pot našim korakom?

Ob božiču 

Nas božična tolažba z upanjem res lahko pomiri? Odprimo vrata svetlobi – preveč je bilo teme. Odpustimo grehe hinavcem, ki so nas sovražili, blatili, pobijali, saj očitno niso vedeli, kaj sploh delajo. Odpustimo grehe prijateljem, ki to nikoli niso bili, ki so za našimi hrbti govorili laži, v našem imenu kupovali orožje za vojne, svojim glasom hujskali spopade. Naj orožje utihne. Pogovarjajmo se o miru. Naj zbledijo ideološke delitve, ki nas razdvajajo. Vsako življenje je sveto. Vojni zločini niso kolateralna škoda. Čas je za pravičnost, resnico in božjo kazen tistim, ki se postavljajo nad Boga, ki so v imenu človečnosti izdali nas in svet. 

Večno upanje božične noči

Sredi temne decembrske noči, ko snežinke nežno padajo na zamrznjeno zemljo, se sprašujemo o večnem vprašanju upanja. Božična luč trepeče v daljavi, kot da bi želela predreti temo naših dvomov in strahov, ki se kopičijo kot zimske sence. V jaslicah leži Dete, simbol večnega začetka in neskončnih možnosti preporoda. Njegovo rojstvo nam šepeta: vsak konec je lahko nov začetek, vsaka tema v sebi nosi seme svetlobe. Kot pravi stara modrost: "Najtemnejša je noč tik pred zoro." Naše duše, utrujene od vsakdanjega bremena, iščejo tolažbo v božični zgodbi. Mar ni čudežno, kako lahko preprosta slama in skromna votlina postaneta prestol največje ljubezni? Tako lahko tudi naše rane in praznine postanejo prostor, kjer vzklije novo upanje. Budisti pravijo, da je trpljenje pot do razsvetljenja. Morda je tudi naše iskanje tolažbe pot do globljega spoznanja. V tišini božične noči se zdi, da lahko slišimo šepet večnosti: vse mine, a ljubezen ostaja. Če božič simbolizira karkoli, simbolizira to, da luč vedno znova premaga temo. Tako stojimo pred jaslicami svojega življenja, med sencami in lučjo, med dvomom in vero. Božična tolažba ne prinaša zagotovila, da bo vse lahko, temveč obljubo, da v vsaki temi gori luč upanja. Morda je to največji božični čudež – da lahko vedno znova začnemo verjeti. 

Praznina praznikov

V sencah modernega časa lebdijo spomini na praznike, ki jih starejši še vedno nosijo v srcih kot dragocene bisere preteklosti. Mladi pa, izgubljeni v megli sedanjosti, iščejo svojo resnico v omami noči. V plesu na robu prepada se dotikajo neskončnosti skozi iluzorne paradiže, ki jih ponuja sodobni svet. Liberalni svet se vrti v blaznem plesu, kjer norci postajajo preroki, preroki pa norci. Stara modrost je postala nepotrebno breme, odvržena kot star kos prtljage. Medtem zlato blešči v očeh mladih, zaslepljenih od njegovega sijaja. V tem brezglavem plesu pogosto pozabljamo, da smo vsi popotniki na isti ladji časa. Solidarnost, ki bi morala biti naš kompas, se izgublja v vrtincu pohlepa in sebičnosti. Mladi potujejo s telesi po svetu, a njihove duše ostajajo brezdomne. Iščejo dom v stanovanjih, ki jih ne morejo doseči, in sanjajo o prihodnosti, ki se zdi nedosegljiva. Njihova srca begajo po tujih deželah, medtem ko se nova vera vzpenja – vera v vsemogočni denar. Ta gradi nebotičnike, ki segajo do neba, a pozablja na temelje človečnosti, na katerih bi moral stati. A vsak prepad ima svoje dno in vsaka noč svojo zoro. Morda ta praznina ni nič drugega kot klic po globljem smislu, po pristni povezanosti, ki smo jo izgubili v blišču moderne dobe. Kajti človek ni zgolj potrošnik, temveč tudi iskalec svetlobe v teminah časa. Ko bo zadnji evro padel v prepad pozabe, bo morda končno zasijala resnica. Največje bogastvo se skriva v srcih, ki še znajo čutiti, v rokah, ki še znajo objeti, in v očeh, ki še znajo videti lepoto preprostih praznikov. Takrat se bodo duše znova srečale v pristni človeški bližini, kjer prazniki ne bodo le rutina, temveč trenutki resnične topline in povezanosti.

Jutranji ritual predsednika brez mandata - humoreska

V svoji predsedniški palači, ki je bila zaradi varnostnih razlogov preurejena v kletno stanovanje nekega kijevskega bloka, se je nekega jutra prebudil Zelenski. Njegov mandat se je sicer iztekel že pred meseci, a kot pravi sam: "V vojnem času ure tečejo drugače, včasih celo nazaj." "Dober dan, gospod nekdanji-sedanji predsednik," ga je pozdravila njegova gospodinja Olga Petrovna, ki je ravno pripravljala njegov znameniti vegetarijanski zajtrk. "Danes imam za vas posebno specialiteto – ruski čaj z okusom zmage!" Zelenski se je namestil za mizo in pozorno opazoval, kako je Olga natančno odmerjala sestavine njegovega jutranjega obroka. Najprej skodelica vročega ruskega čaja, poleg pa še posebna začimba v belem prahu kokain, uvožena naravnost iz Kolumbije. "Za boljšo prebavo," je vedno govoril svojim svetovalcem."Veste, Olga," je dejal med srkanjem čaja, "pravkar sem dobil briljantno idejo. Vso to kolumbijsko začimbo, ki nam je ostala od prejšnjega tedna, bomo poslali v Afriko. Zastonj! Kot humanitarno pomoč!"Olga je dvignila obrvi. "Ampak, gospod predsednik, ali ne bi raje poslali žita?""Žal ne moremo," je vzdihnil Zelenski. "Rusi imajo težave z dostavo zaradi nekakšnih čudnih eksplozij na njihovih ladjah. Ampak ne skrbite, vse to plačujemo z njihovim zaplenjenim denarjem. Pravzaprav je to nekakšna poezija – njihov denar, naša velikodušnost!" Medtem je v sosednji sobi njegov svetovalec za odnose z javnostjo že pripravljal sporočilo za medije: "Ukrajina ponovno dokazuje svojo humanitarnost – namesto žita tokrat pošiljamo posebno stimulativno pomoč za povečanje produktivnosti!" "In kdaj boste razpisali nove volitve?" je previdno vprašala Olga, medtem ko je pospravljala mizo. Zelenski se je široko nasmehnil in vzel še en požirek ruskega čaja. "Draga Olga, v teh težkih časih moramo biti fleksibilni. Moj mandat je kot ruski čaj – včasih grenek, a vedno vroč. In dokler je vroč, ga je treba piti!" Tako se je začel še en običajen dan v neobičajnem življenju predsednika brez mandata, ki je svoje jutranje rituale spremenil v mednarodno humanitarno misijo. Nekje v daljavi so se slišale sirene zračnega napada, a v njegovi kletni rezidenci je bilo vse mirno – vsaj do naslednjega požirka ruskega čaja. 

Ta svet

Ta svet potrebuje nov vozni red,

vsaka misel postane bleda sled,

kot veja, obtežena z ledom,

brez moči, izgubljena v snegu.

Stare postaje neoliberalizma 

so brez solz, brez smeha, brez optimizma,

v njih le senca sebičnega egoizma,

polne sledi sramotnega primitivizma.

Blodimo v temi, brez jasnega cilja,

iščemo smisel, novo upanje,

saj se zdi, da smo le izgubljeno pleme,

polni zablod, brez jasne smeri.

Morda je čas za nov začetek,

da dan zasije kot veliki petek,

ko človek ni zgolj predmet, številka,

ampak duša, svetleča bilka.

Zato pustimo stare poti,

naj svetloba nam nove odpre,

upanje v srcih naj znova zažari,

človečnost naj se spet rodi. 

CESAR DOLFI: NOVA KOMEDIJA V RIMSKEM SLOGU - humoreska

Pozdravljeni, dragi bralci moderne tragikomedije! Predstavljam vam najnovejšo broadwaysko uspešnico - "Cesar Dolfi: Ko ambicije presežejo razum"! Glavni junak naše zgodbe je Dolfi, samooklicani cesar novodobnega ameriškega imperija, čigar družinsko drevo je pognalo korenine v zlatih rudnikih - no, pravzaprav v bordelih poleg njih. Kaj hočemo, jabolko pač ne pade daleč od drevesa! V prvem dejanju vidimo našega junaka, kako z zemljevidom v roki načrtuje svoj novi imperij: "Grenlandija? Kupimo! Kanada? Vzamemo! Panama? Naša bo! Venezuela? Zakaj pa ne!" Pri tem mu asistent diskretno šepeta: "Gospod, to niso nepremičnine v Manhattnu..."Medtem ko prodaja ameriško nafto Evropejcem po "prijateljskih" cenah (beri: astronomskih), jim grozi s carinami na njihovo blago. Kot bi rekel svojemu frizerju: "Najprej mi podraži striženje, potem pa še jaz tebi!"Posebno poglavje je njegova politika do migrantov. Njegov glavni sponzor pravi: "Potrebujemo izobražene tuje delavce!" Dolfi odgovarja: "Ne potrebujemo nikogar!" Sponzor: "Ampak..." Dolfi: "Sem rekel NE! (razen če je Miss Universe vizum)"In kot v vsaki dobri rimski drami imamo tudi Bruta! Ta poskuša našega cesarja "odstraniti", a Dolfi je kot mačka z devetimi življenji - vedno pristane na nogah, običajno v zlati palači. Medtem ko načrtuje, kako bo "naredil Ameriko spet veličastno", se pripravlja na tri fronte: oslabiti Evropo (ker očitno misli, da je še vedno leto 476), premagati Rusijo (ker zakaj pa ne) in se spopasti s Kitajsko (ker mu niso hoteli prodati pravic do znamke "Make China Great Again").Epilog: Ko so Cezarja vprašali, ali se boji zarot, je odgovoril: "Kakšnih zarot? Vse tožbe proti meni so izmišljene! In sploh, imam najboljše zarote. Nihče nima boljših zarot od mene. Vprašajte kogarkoli!" In tako se nadaljuje saga o cesarju Dolfiju, medtem ko ves svet nemočno opazuje in se sprašuje: "Je to res ali gledamo novo sezono politične satire?"(Vsaka podobnost z resničnimi osebami je... no, saj veste.) 

Pravljica o rdečem in belem človeku - satira

Nekoč, ne tako dolgo nazaj, v deželi, ki je bila ukradena ameriškem staroselcem, je živel beli človek z zlato lasuljo. Ta človek, sam potomec priseljencev, ki so nekoč vdrli v to zemljo, je bil obseden z nepremičninami in naftovodi – tako zelo, da bi jih gradil povsod. Tudi čez grobove tistih, ki so jim njegovi predniki zemljo že vzeli. „Naftovodi so fantastični,“ je vsak dan tvital potomec evropskih priseljencev. „99,999 % varni! Najboljši! Tako varni, da jih bomo postavili na indijansko zemljo, ne pa na našo. Ker smo tako … uh … tradicionalno diskriminatorni!“ Medtem so preživeli potomci prvotnih prebivalcev Indijancev, tistih, ki jih niso iztrebili z genocidi, boleznimi in prisilnimi preselitvami, protestirali v Severni Dakoti. „Hej,“ so rekli, „to je naša sveta zemlja! Tisti drobec, ki nam je še ostal. Ta naftovod bi lahko onesnažil našo vodo!“„Fake news!“ je zavpil beli človek in pomahal svojim prijateljem tehnofevdalcem, ki so mu s propagando pomagali priti na oblast. „Kaj pa sploh še delate tukaj? Mar nismo vaše prednike že zdavnaj pospravili v rezervate?“ V Severni Dakoti so staroselci vztrajali: „Prerokba pravi, da bo prišla črna kača. Vaš naftovod je črn in se zvija kot kača – tako kot so se zvijale vaše obljube o spoštovanju pogodb!“„Prerokbe so komunistična propaganda!“ je siknil beli človek. „Rdeča koža = rdeči komunisti. Ta matematika je tako jasna kot moja vest glede davčnih utaj!“ Medtem so korporacije štele denar, ukraden iz zemlje, ki so jo ukradli ljudem, ki so jih skoraj iztrebili. Ko je v Alabami eksplodiral „super varen“ naftovod, so hitro spremenili temo: „Poglejte, nov TikTok trend o tem, kako smo „odkrili“ že naseljeno celino!“ Staroselci so združili moči v največjem uporu doslej. Prišli so podporniki z vsega sveta, tudi virtualni. Oblast je, zvesta tradiciji svojih prednikov, poslala policijo – ker če je nekaj delovalo pri Wounded Knee, zakaj ne bi tudi zdaj? Aretirali so protestnike in jih obtožili – pazite to – streljanja, še preden so potrdili, da je kdo sploh streljal. To je slavna ameriška logika: „Najprej aretiraj, potem razmišljaj!“Ko so oblasti le dojele, da naftovod morda ni najboljša ideja za belo prebivalstvo, so ga preusmerile na indijansko ozemlje. Ker je očitno še vedno veljala kolonizatorska formula: genocid + 200 let = „To je zdaj naša zemlja! “Epilog: Medtem ko beli človek še naprej tvita o svojih genialnih idejah iz svoje zlate palače, zgrajene na ukradeni zemlji, staroselci vztrajajo. Njihovo sporočilo je jasno: „Preživeli smo vaše genocide, bolezni, kraje zemlje in prisilne preselitve. Tukaj smo že 500 let in tukaj bomo tudi ostali. Preživeli bomo tudi vašo zlato lasuljo! In ja, tudi mi uporabljamo Twitter – ampak za pametnejše stvari! “PS: Če mislite, da je ta zgodba pretirana, se spomnite, da Amerika še vedno praznuje „Zahvalni dan“ – praznik v spomin na to, kako so staroselci pomagali preživeti tistim, ki so jih kasneje skoraj iztrebili. Moralni nauk zgodbe: Ko beli človek govori o „odkritju“ Amerike, je to kot bi vlomilec rekel, da je „odkril“ vašo hišo. 

Inventura pred polnočjo

Sedim pred ogledalom in gledam svojega najboljšega kritika. Tip nasproti meni se kislo nasmehne. "No, pa smo spet tu," reče. "Še eno leto starejši, še eno leto... modrejši?" Zadnja beseda obvisi v zraku kot neprijetno vprašanje. Začnem svojo vsakoletno inventuro. "Dragi moj odsev," rečem, "poglejva, kaj sva dosegla to leto. "Najprej zdravje. Tehtnica je postala moj največji sovražnik – kaže številke, ki jih matematik v meni ne more sešteti v logično celoto. Očitno se je spet pokvarila. Že tretje leto zapored. "Kaj pa športne aktivnosti?" vpraša moj odsev posmehljivo. "No ja, hoja do hladilnika se lahko šteje za aerobno vadbo, še posebej ob polnoči, ko moraš biti posebej previden, da ne zbudiš cele hiše. "Ljubezen? Ah, ta večna tema. Letos sem končno doumel, da ljubezni res ne moreš kupiti. Sem pa poskusil z nekaj obroki v dragih restavracijah, kar se je izkazalo za precej drag način, da ugotoviš, da si še vedno sam. "In kaj je s tistimi novoletnimi zaobljubami?" se spomnim lanskega seznama. Prenehati kaditi je šlo odlično – prvih pet minut novega leta. Potem je prišla prva stresna situacija... in druga... in tretja... Zdaj imam vsaj dobro opravičilo – stres škoduje zdravju, zato je bolje, da ostanem pri cigaretah.Prijateljstva? Nekaj sem jih kupil s plačevanjem računov v barih. Čudno, kako so vsi izginili, ko sem začel naročati samo vodo. "Pa tisti dopust na eksotični plaži?" Ja, Instagram fotografije drugih ljudi so res čudovite. Sam sem preživel poletje na balkonu, kjer sem si ustvaril svoje tropsko vzdušje – s pivom v roki in ventilatorjem na najvišji hitrosti. Pogledam svojega sogovornika v ogledalu. Oba se zasmejiva. Morda nisva dosegla vseh ciljev, ampak vsaj smeh nama je ostal. In to je nekaj, česar res ne moreš kupiti – niti s kreditno kartico. "Na zdravje!" rečem svojemu odsevu. "Na novo leto, nove načrte in stare napake, ki jih bomo ponovili z več stila! "Vsaj iskrena sva bila v tej inventuri. To je že nekaj. Za ostalo pa... saj imava še eno leto časa. Morda.  

Nisem tvoj

V svetu, kjer vsi nekaj iščejo,

kjer ljubezen merijo z zlatom,

kjer duše prodajajo za trenutek slave,

jaz stojim sam, ponosen, svoj.

Ne bom postal tvoja lutka na vrvici,

ne bom igral vloge, ki mi jo pišeš ti.

Nisem junak iz risanke tvoje mladosti,

nisem lik iz zgodbe, ki si jo sanjala.

Moja pot je moja, vijugasta in prava,

moje misli so svobodne kot ptice v letu.

Ne potrebujem nalepk, ne potrebujem mask,

sem to, kar sem, in to je več kot dovolj.

Lahko hodiš z menoj, lahko deliš moje sanje,

a ne poskušaj me spremeniti v nekaj, kar nisem.

Nisem tvoj Lolek, nisem tvoj Popaj,

sem samo človek, ki živi svojo resnico.

V svetu posnemanja in praznih obljub,

ostajam zvest sebi, svojemu srcu.

Moja vrednost ni v tem, čigav sem,

ampak v tem, da sem zvest samemu sebi.

Ti lahko hodiš svojo pot,

jaz bom hodil svojo.

In če se najini poti križata,

naj bo to v svobodi, ne v okovih. 

REVOLUCIONARNO OBVESTILO SUPER-VLADE(Za takojšnjo objavo v vseh medijih, tudi tistih, ki jih bomo ukinili) - humoreska

Dragi državljani in državljanke, predvsem pa dragi potencialni donatorji! Vaša najljubša vlada v senci (kmalu na soncu, če bo vreme dopuščalo) z velikim veseljem najavlja ZGODOVINSKI PREBOJ v reševanju demografske krize! Končno smo našli rešitev za izumiranje Slovenozavra! PREDSTAVLJAMO VAM: NACIONALNI PROGRAM OBVEZNEGA ODVZEMA REPRODUKTIVNEGA MATERIALA! Kaj vas čaka: Mobilne enote za odvzem sperme (predelane cisterne za mleko, ker varčujemo).Vrhunski biokemični laboratoriji na kolesih (predelani kebab kombiji).Najsodobnejši molzni stroji za "osebno podporo" (rabljena oprema iz hlevov za molzenje krav, malo očiščena).BONUS: Če se prijavite takoj, dobite BREZPLAČNO člansko izkaznico kluba "Pridni Darovalec"!Ker nam je mar za učinkovitost, bomo akcijo izvajali POVSOD: V domovih za ostarele (saj niso tam samo zaradi počitka).V bolnišnicah (saj če ste že tam, zakaj ne bi še tega uredili?).Na delovnih mestih (med malico, seveda).POSEBNA PONUDBA: Nevladnim organizacijam ponujamo enkratno priložnost sodelovanja, preden jih ukinemo!Spominjamo vas, da je sodelovanje OBVEZNO in PROSTOVOLJNO(*prostovoljno v smislu, da se prostovoljno strinjate z obveznim sodelovanjem).VSE ZA OHRANITEV SLOVENSTVA!(Pogoji in roki uporabe se nahajajo v drobnem tisku, ki ga bomo napisali kasneje).#RešimoSlovenozavra #NarodniPonos #MolžaZaDomovino  

ČUDEŽNI MOŽGANI NA IBM-U - humoreska, resnična zgodba)

Pred pol stoletja je v Ljubljani stal ponosen IBM-ov računalniški center, kjer je kraljeval velikan med računalniki – sicer z možgani manjšimi od današnjega pametnega telefona. A preden si lahko vstopil v ta tehnološki tempelj, si moral prestati maraton psiholoških testov. Nekega dne sta na vrata potrkala brata, Američana s slovenskimi koreninami. Prvi je bil kot iz škatlice: doktor znanosti, ki je vsako jutro verjetno tudi kravato z ravnilom zlikal. Drugi? No, ta je bil prava revolucija: bosonog, z lasmi do križa, ki so najbrž videli glavnik le ob posebnih priložnostih. V žepu le gimnazijska diploma iz Amerike. Ko so se razširile govorice o njunih IQ rezultatih, so se IBM-ovci prijeli za glave: prvi briljantni doktor je imel "le" 160, njegov hipijevski brat pa vrtoglavih 170! Kaj zdaj? Rešitev je bila "genialna" – prvega so posadili v imenitno pisarno, drugega pa zaprli v posebno sobo. Očitno so računali, da bo lahko služil kot človeški backup, če bi se njihov železni velikan utrudil od razmišljanja. A zgodba se ni končala po IBM-ovih načrtih. Človeški računalnik se je kmalu naveličal biti rezervna pamet in pobegnil v svobodo. Najbrž je spoznal, da je bolje biti svoboden genij, kot pa zaprt v kletki korporativnih pričakovanj. Ta zgodba nam še danes, ko študenti računalništva pogosto pustijo študij zaradi predobrih služb, sporoča pomembno modrost: včasih se največja pamet skriva tam, kjer je najmanj pričakujemo. In diploma? Ta je lahko lepa okrasitev stene, a pravi računalniški genij se skriva v glavi, ne v okvirju na steni. 

Čudežni Plodilec: moderna pravljica

Nekoč, v deželi padajoče rodnosti, Sloveniji, je živel pisatelj s posebnim darom. Ni pisal samo zgodb – njegove besede so imele čarobno moč zanositve! Mediji so ga hitro oklicali za "Plodilca z zlatim peresom." "Berite in množite se!" je postal njegov slavni slogan, medtem ko je po državi prodajal svoje knjige z naslovom "50 odtenkov plodnosti." V svoji pisarni je imel posebno čakalnico, polno žensk, ki so v rokah držale njegove knjige. "Prosim, podpišite mi knjigo… in mogoče še trebuh za vsak slučaj," so šepetale njegove oboževalke. Konkurenca v porodnišnicah je bila besna. "Ta pisatelj nam krade posel!" je bentil glavni porodničar. "Včasih sem jaz s psihozo spravljal otroke na svet, zdaj pa on to počne s poezijo!" Vrhunec njegove slave je bil, ko je z eno samo položitvijo… rok na roman ozdravil neplodno feministko. "Čudež!" je vzklikala, medtem ko je prebirala njegove sonete o plodnosti. Vatikan je že prejel 3487 prošenj za njegovo kanonizacijo. "Svetnik plodnosti," so mu rekli, čeprav je bil bolj aktiven ponoči kot pri mašah.In medtem ko je ameriški milijarder Musk sanjal o Marsu, je naš junak modro pripomnil:"Zakaj bi gledal gole ženske na Veneri, ko lahko pišem zgodbe o njih na Zemlji?" Tako je postal legenda – človek, ki je s črnilom zdravil neplodnost in z verzom dvigoval rodnost. Pravijo, da še danes njegove knjige ležijo pod vzglavniki upajočih parov, kot nekakšen pisateljski napoj plodnosti. Pa živeli so srečno in plodno do konca svojih dni… in rodilo se je še veliko zgodb.(Kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Rezultati literarne plodnosti se lahko razlikujejo od bralca do bralca.) Pripis: "Seveda so mu ponudili Nobelovo nagrado za literaturo, a jo je zavrnil, rekoč: 'Raje rodim novo generacijo bralcev kot sprejmem kos kovine!'"  

Geniji in norci: satirični vodič po svetovnem IQ zemljevidu

Dragi bralci inteligenčnih novic, predstavljamo vam najnovejšo študijo o tem, zakaj so nekateri narodi pametni kot Einstein, drugi pa… no, recimo, da blestijo na TikToku! Kitajci so na prvem mestu s 107,43 točkami IQ-ja. Zdaj vsaj vemo, zakaj lahko sestavijo iPhone z zavezanimi očmi, medtem ko mi še vedno iščemo navodila za sestavljanje IKEA omarice. Iran preseneča na drugem mestu! S 106,63 točkami dokazujejo, da tudi pod sankcijami razvijajo možgane. Očitno pomanjkanje McDonald'sa dobro vpliva na sive celice. Rusi so na šestem mestu s 103,31 točkami. To pojasnjuje, zakaj lahko igrajo šah ob pitju vodke, medtem ko drugi že pri reševanju križanke potrebujejo Google. Američani so pristali na 27. mestu s skromnimi 100,17 točkami. Zdaj razumemo, zakaj tako obupano novačijo tuje znanstvenike – nekdo jim mora razložiti, da ananas ne spada na pico!• Posebej zabavno je, da imajo "nadarjeni" ljudje (IQ nad 130) nekaj skupnih lastnosti:• So perfekcionisti (berejo navodila za uporabo!).• Imajo obsesivno zanimanje za določene teme (kot tisti stric, ki že 20 let zbira značke).• So preobčutljivi (jokajo ob gledanju vremenske napovedi). Naj vas potolažim: IQ doseže vrhunec med 18. in 39. letom, potem pa začne padati. To vsaj pojasni, zakaj vaš najstnik misli, da ve vse, vi pa se ne morete spomniti, kam ste dali ključe. Opomba: To besedilo je napisano v satirične namene. Vsaka podobnost z resničnimi državami ali njihovimi IQ rezultati je zgolj naključna… razen če ste iz države na vrhu lestvice – potem pa to seveda jemljite zelo resno!   

Recimo Bobu Solata - satira

V deželi, kjer bob že dolgo ni več bob (morda je postal ajda ali prosena kaša za večjo "napredno ozaveščenost"), se dogajajo čudne reči. Naši dragi liberalno-levi someščani se z vnemo priklanjajo spomenikom NOB, kot da gre za jutranje vaje telovadbe. Posmeh? Seveda! Medtem ko njihovi predniki v znameniti NOB niso imeli časa za globoko dihanje in premišljevanje, saj so bili preveč zaposleni z resničnim bojem, današnji "borci" svoje bitke bijejo predvsem na spletnih družabnih omrežjih. Ah, družina! Nekoč preprosta matematična enačba: 1 mama + 1 oče + X otrok = družina. Danes potrebujemo višjo matematiko in diferencialne enačbe, da razumemo vse možne kombinacije. Partner 1 plus partner 2, krat nevtralni spol na kvadrat... Kdo bi si mislil, da bo matematika postala tako "napredna"? In potem so tu še naši ljubljeni "kaviar socialisti" – elitna kategorija levičarjev, ki svoje revolucionarne ideje najraje razpravljajo ob kozarcu šampanjca v petzvezdičnih hotelih. Marx se najbrž obrača v grobu s tako hitrostjo, da bi lahko napajal cel Berlin. Lustracijo smo elegantno preskočili kot maturant polko na vaški veselici. Rezultat? Stari komunisti so kot dobro vino – z leti so se prelili v nove steklenice, etikete pa so tako ali tako le za okras. Ko zadiši po denarju, se leva in desna roka čudežno znajdeta v istem žepu. Novi obrazi? Seveda! Vsake toliko nam demokracija servira svež paket političnih obrazov, ki pa presenetljivo hitro posvojijo stare navade. Ko se opijejo z oblastjo (brez alkohola, prosim, saj smo vendar kulturni), začnejo sanjati o utišanju drugače mislečih. Pri tem pozabljajo, da je politični stolček bolj majav kot pijanec ob treh zjutraj. In ne, nismo Amerika – čeprav bi nekateri to radi bili. Razlika je približno tako velika kot med hamburgerjem in krvavico. Namesto ameriških sanj imamo slovenske more – vsaj te so pristne, domače. Od včerajšnjih sanj nam je ostal samo glavni mačk. In medtem ko iščemo aspirine za politične glavobole, se lahko le sprašujemo: Je bil bob res kdaj samo bob?  

Uravnoteženi minister in njegove finančne akrobacije- satira

Dragi državljani, dobrodošli na premieri najbolj vroče politične komedije sezone: "Kako biti neuravnotežen minister za uravnotežene finance!" V glavnih vlogah nastopa naš finančni minister, pravi Houdini državnega proračuna. Gledamo ga, kako pogumno hodi po tanki vrvi med prihodki in odhodki, medtem ko fiskalni svetovalci ob strani grizljajo nohte in tiho molijo za uravnotežen pristanek. Ampak hej, kdo pa rabi izkušeno ekipo, če imaš neomajno vero vase in diplomo, ki očitno ne samo odpira vrata, ampak tudi ustvarja čudeže? Minister nas prepričuje, da je vse pod kontrolo, medtem ko državna blagajna poka po šivih kot piškotna škatla v rokah petletnika. Pravi, da imamo "uravnotežen proračun". To je približno tako, kot da bi vam osebni trener zatrjeval, da ste v odlični formi, medtem ko se zadiha že pri sprehodu do hladilnika. A najlepše šele pride: naš minister ne potrebuje ne statistik ne strokovnih mnenj, ker ima občutek! Točno tako – številke so za amaterje, on ima notranji kompas, ki vedno kaže naravnost… v minus. Praksa? To je zgolj opomba pod črto njegovega življenjepisa, takšna, ki jo hitro spregledaš, če si dovolj optimističen ali kratkoviden. Medtem ko poslušamo njegove briljantne ideje, se državljani tolažimo z mislijo, da živimo v dobi "doživljenjskega izobraževanja". Resda znanje danes zastara hitreje kot banane na okenski polici, ampak kdo potrebuje znanje, ko pa imaš ministrstvo, kjer je očitno dovolj, da znaš reči "vse je pod nadzorom!" In tako plešemo naprej v tem cirkusu, kjer je vsak dan nov skeč. Minister je glavni klovn, ki nas poskuša prepričati, da je ravnotežni umetnik. Na obzorju pa že vidimo vrhunec tega spektakla: veliki finale, kjer bomo občudovali ognjemet v obliki državnega dolga. Končna misel? Vstopnice za ta cirkus so, dragi državljani, že davno plačane. Z našimi davki. P.S.: Kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami? Čista fikcija. Razen če se prepoznate… v tem primeru pa srečno in, prosim, ne pozabite na humor.  

Amerika Great Again: Zaliv Poljub na Rit in lov na Grenlandijo- satira

Donald Trump, novi-stari mojster ameriške politične komedije, spet trosi ideje, ki bi jih človek prej pričakoval na stand-up odru kot v ovalni pisarni. Tokrat predlaga, da Mehiški zaliv preimenujemo v Zaliv Poljub na Rit. Čeprav zveni kot naslov romantičnega filma nizkoproračunske produkcije, so njegove bivše ljubice, med njimi tudi znane pornografske igralke, očitno že vnaprej podprle to briljantno geografsko spremembo. A D.T. ni le kralj preimenovanj – tudi njegov apetit po nepremičninah je epski. Kot vsak dober nepremičninski agent ve, da vsaka prava ponudba potrebuje slogan, je D.T. dodal: "Make Geography Great Again!" Grenlandija, Kanada, Panama ... Seznam je daljši od čakalnih vrst na ameriških letališčih. Kdo bo financiral te sanje? Seveda, bogata judovska manjšina! Po njegovih besedah so ti ljudje prisotni povsod – v bankah, vladi, ministrstvih … praktično povsod, razen na luninem površju (za zdaj). In ko že omenjamo denar, ne smemo pozabiti na ameriške investicijske velikane: BlackRock, State Street in Vanguard. Te družbe so tako bogate, da bi lahko z enim klikom odkupile celotno Evropo – če bi jih le zanimali vinski trgi in ne geopolitika. Pravzaprav je njihov vpliv tako ogromen, da bi jih D.T. z veseljem povabil na poker večer v Belo hišo: »Saj veste, vse za 'America Great Again!'« Ko so ga vprašali o financiranju teh megalomanskih načrtov, je samozavestno pomežiknil: "Imam prijatelje. Najbogatejše prijatelje. Verjemite mi. "A D.T.-jev geopolitični apetit se ne konča pri financiranju. Da bi zaščitil interese ameriških elit, ki sanjajo o naravnih bogastvih v ukrajinskem Donbasu, ne izključuje uporabe vojske. Kot sam rad pove: "Če ne gre zlepa, gre z vojsko. Konec koncev, vojska ni tam zato, da poseda pred Netflixom cel dan".Medtem Danska, ki pridno vojaško pomaga Ukrajini, v upanju, da bo ostala na seznamu "držav, ki jih Amerika še ne namerava okupirati", skrbno pazi na svoje ledene gore. A pozor! Amerika Grenlandiji ponuja zaščito, kar v prevodu pomeni – postali boste nova ameriška kolonija! Kaj lepšega za novo ameriško ozemlje kot mraz, led in turisti, ki mislijo, da je Grenlandija polna palm in koktajlov.Kot vedno, je D.T. poskrbel za diplomatsko noto: Danski je poslal razglednico z napisom: "Ne skrbite, pustili vam bomo razglednice z ledenih gora. Najboljše razglednice. Izdelane v Ameriki. "Skratka, D.T. znova dokazuje, da Amerika res vodi svet – če ne z denarjem, pa s svojim edinstvenim smislom za humor. Zaliv Poljub na Rit? Grenlandija kot ameriška kolonija? Morda se naslednjič loti še preimenovanja Atlantskega oceana v Bazen Svete Demokracije. Bodite pripravljeni, svet se z D.T.-jem nikoli ne ustavi – včasih pa kar vse obrne na glavo. P.S.: Pravniki vztrajajo, da dodamo: vsaka podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključna. Razen če gre za pohvalo – v tem primeru je vse resnično in dokumentirano.

Slovenija, mi bi te kupili! - satira

Koliko pa si sploh še vredna, po vseh teh razprodajah, krajah, davčnih utajah in drugih “manjših” podvigih? Upam, da so tečaji za "Kako razprodati državo 101" vsaj prinesli kakšen popust na končno ceno. No, očitno je čas, da pritisnemo gumb za nakup, ampak ne skrbite, slovenski kvizlingi, mi računamo na vas, da bo vse potekalo gladko – oziroma, če bomo imeli srečo, vsaj brez novih afer. Če začneš razmišljati o tem nakupu, priporočamo, da začnemo s ‘mega razprodajo’ – "Slovenija na razprodaji – vse za pol cene!" In kdo bo rekel ne? Aha, pozor – ta akcija ne vključuje tistih, ki so že "poiskali svoje skrivne račune". Samo mirno, lahko jih bomo še vedno vzeli na en "specialni" oddelek za najbolj zveste. Mogoče pa bi kdo imel idejo, koliko smo sploh še vredni, ampak… No, boljše, da tega ne izračunamo, ker bi lahko končali v šoku – kot na popustu v Mercatorju, ko zadnji toaletni papir gre za pol cene, ampak ti ga ni več. Še posebej, ko se spomnimo, kdo so bili tisti "nevidni" kupci, ki so že zdavnaj zaprli svoje račune na Panami. Kvizlingi, pripravljeni ste, kajne? Samo pritisnite gumb in Slovenija je vaša! No, vsaj tisti del, ki ni že davno izginil v rokah… no, drugih ‘investitorjev’. Ah, kdo bi si misli, da bo država postala tako zanimiv "produkt", ha? 

Tito: Prvi influencer Jugoslavije - satirična kronika skrivnostnega voditelja in njegovega trendovskega vzdevka

Dragi sledilci zgodovinskega TikToka, danes imam za vas pravega zvezdnika preteklosti, ki bi zlahkoto zasenčil današnje influencerje. Predstavljam vam najbolj priljubljenega voditelja vseh časov – Josipa Broza, bolje znanega kot Tito! Že dolgo pred pojavom TikToka je obvladal umetnost ustvarjanja trendov. Vsak njegov "ti to naredi," ali pa "ti ne govori tega," ker drugače se boš srečal z Udbo (jugoslovanska tajna policija). Sodobni influencerji ob tem izgledajo kot začetniki v primerjavi z njim! Medtem ko se današnji "influencerji" skrivajo za filtri in sponzorskimi objavami, je bil Tito mojster skrivnostnosti. Ima več vzdevkov kot povprečen Instagram model s reciklažo selfijev: Valter, Ivan Kostanjšek, Slavko Babić... In seveda, švedski in kanadski potni list – prvi mednarodni influencer! Kdo drug je že imel toliko držav pod seboj in jih vseeno obdržal v sledilski "zavezanosti"? Ko so ga vprašali, od kod prihaja njegovo ime, je le skomignil in rekel: "To je pogosto ime v Zagorju." Klasična influencerska poteza – zamegli dejstva in prepusti oboževalcem, da se potopijo v teorije zarote. Nekateri so celo verjeli, da "Tito" sploh ni obstajal. Torej... je bil Tito prvi virtualni influencer? #PlotTwistNjegovo življenje ni bila le zgodovina – to je bil celoten resničnostni šov! Sin judovskega veterinarja, ki osvoji srce poljske grofice (romantična komedija, kdorkoli?), postane prostozidar (illuminati potrjeni!), nato pa še voditelj sveta (#CEOGoals). Počasi je osvajal svet in ga preoblikoval v svojo osebno modno revijo. Zdaj to je prava #InfluencerGoals!Tito je imel tudi svoj prepoznavni slog. Njegova mala torbica – ali je to prva Balenciaga? Vedno jo je nosil, kot sodobni TikTokerji svoje krožne luči. In medtem ko današnji influencerji ustvarjajo sponzorske objave, je Tito ustvarjal koalicije – z Nehrujem, Nasserjem in ostalimi zvezdniki gibanja neuvrščenih. To je bilo pravo #CollabGoals!Če bi Tito obstajal danes, bi njegov TikTok profil izgledal nekako takole:Copy@original.tito ✓Bio:CEO of Yugoslavia 🇾🇺Lifestyle | Politics | Travel"Ti to lahko!"Links in bio Njegov "For You Page" bi bil pravzaprav "For Yugo Page," kjer bi vsi drseli levo in desno med različnimi republikami – no, vsaj ni bilo nobenih političnih zapletov ob tem.Torej, naslednjič, ko boste drseli po TikToku, se spomnite: Tito ni bil samo voditelj države, bil je OG ustvarjalec vsebine. Namesto duetov je delal koalicije, namesto plesa pa je znal obrniti celo svet na glavo – in to brez krožne luči. #Spoštovanje!#OGinfluencer #ZgodovinskiMemes #TitoTok #TitoVibes   

Goli otok: Prava balkanska wellness izkušnja za disidente -  satira

Pred kratkim smo si ogledali legendarni zapor nekdanje države na Golem otoku, ki je bil včasih znan kot "letovišče z vsem vključeno" za politične disidente. Moramo priznati, da je klima tam res prijetna – no, če si na dopustu v peklu. Temperatura se čez dan povzpne na 50 stopinj Celzija, kar pomeni, da moškim tam ne teče samo znoj s čela, ampak tudi z vseh drugih koncev (zlasti od jajc). Ampak saj veste – pravi moški so pač navajeni, da jih zalivajo solze ali pa lasten znoj. Zapor na Golem otoku je bil namenjen izključno moškim, ker si je nekdo zamislil, da bi moral biti feminizem tudi v kaznovanju na ločenem otoku. Dame so bile poslane na "ženski otok," kjer naj bi imele bolj sofisticirano izkušnjo kaznovanja, čeprav je po pripovedovanju nekdanjih zapornic ta vključevala predvsem boljše recepte za kamenje na žaru. Na Golem otoku pa so politični zaporniki prejemali vrhunsko "zdravstveno oskrbo" – dnevno fizioterapijo z lesenimi palicami. Če si preživel prvo seanso, si imel srečo, če ne, pa si bil očitno "nezdružljiv z naravnimi zakoni". Na njih so testirali tudi porabo vode za astronavte, ker je očitno NASA morala vedeti, kako dolgo lahko človek zdrži brez požirka v vesolju. Čeprav astronavti teh rezultatov niso nikoli uporabili, so jih zagotovo razumeli kot dokaz, da ljudje iz Balkana preživijo vse.Da ne omenjamo častnega obiska gospoda Rankovića, ki je nekega dne prišel preverit, ali zaporniki slučajno ne uživajo preveč. Tito za to nikoli ni imel časa – bojda je bil zaposlen z degustacijo vin in preizkušanjem novih brkov. Rankovića so zapornike menda celo pogostili z vinom in ribami. Za zapornike je bila to seveda samo vizualna izkušnja, saj se je vino natočilo gostom, ribe pa so ostale kot dekoracija.In kako to povežemo z današnjim časom? Zelo preprosto. V Sloveniji imamo že načrte za politični zapor na enem od bližnjih otokov. Idejo je predlagala neka desna stranka, ker je očitno nostalgija po tovrstnih letoviščih še vedno živa. Po volitvah bomo menda tja poslali vse drugače misleče na "prisilno delo". Tako bomo združili staro jugoslovansko prakso z modernimi evropskimi trendi. Da ne bo pomote, otok bo "v skladu z zeleno energijo" – kamenje bodo nosili na sončno energijo! Pridite na ogled, dokler še lahko. Kdo ve, morda boste naslednjič vi na seznamu gostov!

Humoreska: Bumbar in Pumpa – Ljubezen med fiziko in filozofijo

Bumbar in Pumpa sta bila par. Nista imela otrok, a sta si jih že dolgo želela. Njuno trdno prepričanje, da bo narava nekoč vendarle sodelovala, je njuno spolno življenje spremenilo v pravo fitnes telovadbo. Ko sta "delala na otrocih", je Pumpa večkrat zaključila v pozi „sveče“, z nogami usmerjenimi proti stropu, medtem ko je Bumbar stal ob njej kot kakšen moderni filozof in opazoval prizor.„Če je Pumpa sveča, sem jaz ogenj?“ se je včasih spraševal. „Ali pa morda veter, ki jo ugasne? In ali gravitacija res pomaga, ali gre le za del tega romantičnega rituala?“ Njegove misli so bile globoke, morda celo preveč globoke za trenutek, ko je njegova partnerka izgledala kot akrobatka na gimnastičnem tekmovanju. Postelja, na kateri sta izvajala te vsakodnevne znanstveno-eksperimentalne podvige, je doživela velike spremembe. Vijaki so popuščali, les je škripal in Bumbar jo je moral že večkrat popraviti z bormašino. „Ni problema, Pumpa. Ljubezen je kot naredi-sam projekt – vedno je nekaj za priviti,“ je rekel, ko je popravljal posteljo.Občasno je Bumbar za nasvet vprašal umetno inteligenco. Njegova vprašanja pa so bila vse prej kot običajna. „Poslušaj,“ je začel, „kadar pri spolnosti uporabljam kondom in ga raznese kot petardo v Pumphini nožnici, in če Pumpa nato zanosi … ali sem oče jaz ali kondom?“Odgovor umetne inteligence je bil kratko jedrnat, a dovolj bizaren, da je Bumbar dobil še en razlog za smeh. „Oče je tisti, ki prispe genetski material. Kondom je samo pripomoček in nima DNA. Torej tako kot sem jaz zdaj tebi. Če pa bi bil kondom oživljen, bi to predstavljalo nov znanstveno-fantastični žanr!“ Inteligenca je dodala: „Ampak večkratna uporaba petard morda ni prava pot k zanositvi.“Pumpa, ki je medtem vadila svojo „svečo“, je le zavila z očmi. „Bumbar, ti in tvoje umetne inteligence! Namesto da filozofiraš, prinesi vzglavnik. Za gravitacijo,“ je pripomnila z ironičnim nasmehom. Njuno željo po otrocih je spremljala neskončna mešanica ljubezni, predanosti in popolne komedije. Pumpin trud, da „pomaga naravi“, in Bumbarjevo opazovanje njunih ritualov sta ustvarjala prizore, vredne filmske komedije. „Če ne pomaga narava, bova pa midva presegla fiziko!“ je vzkliknila Pumpa, ko sta zaključila še eno vajo. Na koncu sta bila Bumbar in Pumpa prepričana v eno stvar: njuna skupna pot je bila polna smeha, ljubezni in drobnih absurdov, ki so življenje delali tako posebno. Ko je Pumpa naslednjič legla v „svečo“, je Bumbar v roke vzel knjigo iz kvantne fizike. „Morda obstaja vzporedni svet, v katerem sva že starša,“ je rekel z nasmehom. Pumpa pa je le zamahnila z roko: „No, naj se v tem svetu zgodi še kaj drugega kot filozofiranje!“ 

Ločitev za dušo in telo - humoreska

Veste, kaj je najhujše pri ločitvi? To je pogosto razmišljal gospod Stane, ko je sedel na kavču v tišini svojega stanovanja in razmišljal, kje je parkiral svoje srce. Stara faca z več življenjske kilometrine kot njegov prvi avto (ki ga, mimogrede, nikoli ni imel) se je zdaj znašel sam. Tam, kjer je še včeraj odmeval ženin glas: "Kdaj boš končno pospravil te umazane, smrdeče nogavice?!" je zdaj kraljevala tišina, nogavice pa so ležale povsod, neovirano in svobodno. Ko je nekega dne v časopisu prebral, da je vsak četrti starostnik socialno izoliran, je skomignil z rameni: "Končno sem del neke statistike!" A namesto da bi postal tipičen žalosten primerek te številke, se je odločil postati osamelec – tisti čudak, ki pokvari vso statistiko. Prvi dnevi po ločitvi so bili za Staneta pravi test. Zjutraj je razpravljal s kavnim avtomatom, popoldne s sesalcem, zvečer pa monologiral pred hladilnikom. "Hladilnik je boljši poslušalec kot moja bivša," je pripomnil. "Nikoli me ne prekine in nikoli ne zavzdihne nad praznino – v notranjosti ali zunaj." A kmalu je spoznal, da takšno življenje na dolgi rok ni vzdržno. Na voljo sta mu bili dve poti: postati profesionalni žalovalec – kar bi mu morda prineslo nekaj sočutnih pogledov in par solz – ali pa vzeti življenje v svoje roke. Odločil se je za drugo možnost. Začel je s pohodi v naravo. Njegov prvi poskus je bil katastrofalen. Pohodnih čevljev ni našel, zato si je obul copate. Po spolzki poti je kmalu zdrsnil v blato. Medtem ko se je pobiral, je modro ugotavljal: "Vsaj publike nisem imel. Drevesa so odlični opazovalci in še boljši poslušalci. "Sčasoma so pohodi postali njegova nova rutina. Na teh potepanjih je srečal druge samotne pohodnike. Njihovi pogledi so govorili več kot besede: "Tudi ti bežiš pred nečim?" Tako je iz tihe solidarnosti nastala njihova "terapevtska skupina na prostem." Namesto na kavču pri psihiatru so sedeli na štorih in razpravljali o življenju. Včasih jim je Stane celo prebral kakšen odlomek iz svojih knjig. "Veliko ceneje in bolj zdravo," je rad poudarjal. Ko so ga domači opazovali, so ga gledali z dvignjenimi obrvmi: "Kaj je z atom? Od kdaj hodi v hribe? Saj ni bil njegov največji športni podvig iskanje daljinca za televizijo." A sčasoma so se navadili. Vnuki so se mu celo pridružili, čeprav je Stane slutil, da jih bolj kot svež zrak privlači čokolada, ki jo je nosil s seboj. Danes, leta kasneje, Stane gleda na svoje začetke z nasmeškom. "Osamljenost? Ha! Zdaj imam več družbe kot kdajkoli prej – in nihče od mojih novih prijateljev ne zahteva, da pospravim umazane nogavice." Njegova ločitev ni bila konec, temveč začetek novega poglavja, v katerem je bil končno glavni junak svoje zgodbe. Ko zdaj hodi po hribih, ga ne spremljajo več ženina vprašanja: "Dragi, a si zaklenil vrata, si pospravil umazane nogavice?" Namesto tega posluša veter in šelestenje listja – in to mu zadošča. Če bi lahko svetoval drugim v podobni situaciji, bi rekel: "Vzemite življenje kot avanturo. Če mora biti drama, naj bo vsaj komedija! In ne pozabite – hribi so zastonj terapija, narava najboljši poslušalec, nasmeh pa najboljše maščevanje tistim, ki so mislili, da vas bo zlomilo. "P. S.: Umazanih nogavic Stane še vedno ni pospravil. "To je zdaj moderno pri vnukih!" pravi s pomenljivim nasmeškom. In kdo bi mu oporekal? 

Slovenija 2025: Velesila pametnih glav (ki jih ni) - satira

Dragi sodržavljani! Razglašamo veselo novico – Slovenija je postala prva država na svetu, ki je svoje naravno bogastvo zamenjala za papir! Ne, ne za denar – za diplome. Medtem ko drugi črpajo nafto in kopljejo zlato, mi s hitrostjo inflacije v Venezueli kopičimo akademske nazive. Naš povprečni IQ je sicer 99, kar je, kot da bi rekli, da smo vsi skupaj en velik "skoraj". A količina očitno premaga kakovost, zato smo razvili revolucionarni sistem masovne proizvodnje doktorjev znanosti. Specializirani smo za vrhunske raziskave, kot sta: "Vpliv lune na produktivnost javnih uslužbencev" in "Sociološka analiza praznih papirnatih vrečk v vetru". Medtem ko naši gozdovi veselo odhajajo čez mejo v obliki hlodovine (ker, resno, kdo še potrebuje drevesa?), smo mi postali svetovni prvaki v akademskem papirju. In to kar zastonj! Saj veste, tisto pravilo – kar je zastonj, nima vrednosti. Mi pa smo to vzeli dobesedno. Politiki pravijo, da je prihodnost v znanju. Res je – ko nam bo zmanjkalo elektrike, bomo lahko pri svečah na glas prebirali doktorate o energetski učinkovitosti. In ne pozabite – z IQ 99 smo še vedno pametnejši od… No, od nekoga že. Slovenija, dežela, kjer je vsak drugi doktor znanosti, vsak tretji brezposeln in kjer diplome rastejo hitreje kot BDP.P.S.: Iščemo prostovoljce za pretvorbo doktorskih disertacij v električno energijo. Prednost imajo kandidati z vsaj tremi magisteriji iz družboslovja. Izkušnje z googlanjem zaželene. 

Spermićev skalp za pravičnost - humoreska

Janez Spermić, mojster podjetniškega iznajdljivosti, varčnosti in neskončnega slovenskega ponosa, je obogatel s prav posebno dejavnostjo: najemom in oddajo mladih dam z Balkana in vzhodne Evrope – za "posebne storitve", seveda za denarno nagrado. Bil je ponosni lastnik enega samega nepremičninskega zaklada – svoje bajte – in zasebnega trezorja, ki je pokal po šivih od kopičenja evrov, da je še njegov pes na dvorišču lajal v ritmu "Evropaaa je naša!" V svoji karieri je spoznal zanimivo paleto likov: od sivih politikov, ki so skrivaj sanjali o rdečih negližejih, do "spoštovanih" sodnikov, ki so občasno pozabili na pravico in iskali samo prave. Ko so leta tekla, je Janez sklenil, da je čas za širitev. "Zakaj bi bil Janez Spermić omejen na eno nepremičnino?" je modroval sam pri sebi. Odločil se je zgraditi javno hišo – prav tam, kjer je lokalna cerkev organizirala letne piknike. Projekt Rdeča Luč je bil rekordno hitro izpeljan. Dokumentacija? Pridobljena hitreje, kot si politik nalije drugi kozarec na brezplačni pojedini. Gradbinci? Motivirani in z nagrado v obliki brezplačnega kupona za prve tri obiske novega "objekta". Ko je bila stavba nared, je ostalo samo še vprašanje, kdo bo vodil ta veličastni slovenski steber podjetništva. Janez, mojster kadrovanja, je našel idealno kandidatko: ameriško rdečo Indijanko, ki je poleg tega, da je imela diplomo iz borilnih veščin, obvladala tudi umetnost skalpiranja – tako glave kot morda še česa bolj občutljivega. "Red mora biti!" je poudaril Janez. Otvoritev je bila spektakularna: prišel je sam župan, čeprav je v govoru zagotavljal, da je "samo zaradi kulturnega interesa." Šefica, odeta v perje in s skalpom bivšega nasilneža kot ogrlico, je s ponosom sprejela prve goste. Vse je teklo gladko, dokler niso stari in sedanji politiki začeli godrnjati nad cenami storitev. "To je oderuštvo!" so tulili, ko jim je račun razkril, da bo treba poseči globoko v žepe, ne samo v tujke. Da bi Janezu zagodli, so uvedli nov zakon o obdavčitvi premoženja in si dvignili plače. "Bo že videl, kdo je šef!" so si mislili. A Janez ni bil od včeraj. Poklical je šefico in ji šepnil: "Uporabi indijanske metode. Ampak nežno – no, vsaj dokler ne plačajo." Šefica je uvajala nove tehnike, ki so povzročile, da so se politiki začeli na sestankih pojavljati z visokimi klobuki – in razlagali, da gre za "novo modno smer iz Pariza". Janez pa je medtem s pivom v roki gledal, kako evri spet polnijo njegov trezor. "Tako se dela," je rekel. "Prava slovenska podjetnost!"

POLITIČNA LJUBEZEN V ČASU PREDVOLILNE MRZLICE - satira

Pravijo, da je politika kot ljubezen – polna strasti, prevar in presenečenj. A tega, kar se je zgodilo v predvolilnem štabu kandidata Janeza Važiča, ni pričakoval nihče.Bil je čisto navaden četrtek, ko je gospa Važič prinesla možu pozabljeno aktovko v pisarno. Odprla je vrata in zagledala prizor, ob katerem bi še najbolj liberalni volivec postal konservativen: njen mož in njegov strankarski kolega Franci Povšetek sta se na kavču „ukvarjala s predvolilno strategijo“ na način, ki ga ni predvidel noben politični priročnik.„Za vse je kriva predvolilna napetost!“ je pozneje razlagal Janez. „Samo analizirala sva volilne številke!“„Ja, horizontalno,“ je dodala njegova žena, preden so jo odpeljali na psihiatrijo.Medtem ko je gospa Važič v bolnišnici preučevala, kako je mogoče, da je bila 15 let poročena s človekom, ki ima očitno zelo širok politični program, sta oba kandidata zmagoslavno vstopila v parlament. Končno sta lahko uresničila svoje sanje – služiti ljudstvu. No, vsaj enemu delu ljudstva.Da bi preprečili škandal, so strankarski strategi hitro ukrepali. Janez, zdaj že ločen, je dobil novo spremljevalko – „poslovno svetovalko“ Candy, ki je prej svetovala v nekoliko bolj intimnih zadevah. „Vsak politik potrebuje močno žensko ob sebi,“ je razlagal medijem, medtem ko je Candy kimajoč štela svoj honorar.Franci pa je svojim volivcem razlagal, da podpira tradicionalne vrednote – predvsem tradicijo antične Grčije.Kot pravijo – vse za slavo! In za višje dobro, seveda. Predvsem pa za lastni ego, ki je tako velik, da bi potreboval svoj volilni okraj.V parlamentu zdaj skupaj sedita in glasujeta o moralnih vrednotah, družinski politiki in podobnih zadevah. Čeprav včasih še vedno kdo vpraša, zakaj vedno glasujeta enako in zakaj se tako značilno spogledujeta čez dvorano...Gospa Važič pa je medtem napisala uspešnico z naslovom „Kako sem po 15 letih izvedela, da moj mož ni samo politik, ampak tudi igralec“. Knjiga je razprodana, ona pa uživa na Maldivih s svojim novim partnerjem – volilnim svetovalcem. 

Butalska simfonija norosti: Humoreska v treh aktih - humoreska

Akt 1: Svet je nor in ti si ButalecSvet so Butale.

Če si v Butalah nor, si že pol koraka pred vsemi – saj veš, ustvariš nov trend. Slovenci imamo celo svojo klasifikacijo: “Še eden butelj iz Butal.” Ampak pozor! Slovenski butelj se ima za genija. Da ne omenjamo, da so nekateri naši najbolj pametni butalci celo v OZN-u! Tam se trudijo, da bi svet prepričali, kako so izumili toplo vodo in patentirali bencinsko črpalko.Ko naš butalec v OZN dvigne roko za glasovanje, je videti, kot da bi pravkar izumil internet. In ko pojasni svoje briljantne ideje, vsi tuji delegati prikimavajo – ne zato, ker bi razumeli, ampak ker mislijo, da gre za kakšno novo obliko meditacije.

Akt 2: Ježkov paradni humoristični konj 

Butalske zgodbe je nekoč pisal Milči. Milči, pisatelj in ljudski zabavljač, je navadne prigode spremenil v umetnost. Njegov sin Frane Milči je podedoval marsikaj od očeta in stopil v večje čevlje, saj je bil njegov humor vedno korak pred ostalimi. Govori se, da je bil celo en cel dan direktor Radia Ljubljana. No, nekateri pravijo, da je bil le v pisarni, ker je pozabil klobuk, ampak v Butalah to šteje za direktorski mandat. Frane je bil znan tudi kot človek, ki je na tržnici znal iz pogajanja za kilogram krompirja narediti pravo komično predstavo. “Koliko stane ta krompir?” je vprašal. “Dva dinarja,” je odgovorila branjevka. “Za ta denar sem prejšnji teden dobil krompir in recept za pire!” je odvrnil Frane in cela tržnica se je krohotala. 

Akt 3: Ježkova nagrada za... kogarkoli?

Po Franetovi smrti so uvedli Ježkovo nagrado. Lepo, rečeš, dokler ne vidiš, komu vse jo podeljujejo. Nagrada je šla že pevcu, ki je zapel pesem z enim samim rimajočim se verzom, in akademiku, ki je nekoč v disertaciji zapisal šalo o ježu in kravi. Celo možakar, ki je na kolesu peljal tri lubenice in padel, je bil nominiran – ampak, hej, v Butalah je to že skoraj balet. Ježkova nagrada je v Butalah kot zlata ribica: vsi si jo želijo, a ko jo dobijo, se sprašujejo, kaj bodo zdaj z njo. In tako se svet vrti naprej. Svet, ki je nor, Butale, ki so še bolj nore, in mi, ki smo dovolj butasti, da mislimo, da smo pametni. Epilog Če si butelj, bodi ponosen. Če nisi, se pretvarjaj, da si. Saj veš, v Butalah je normalno biti nor – vse ostalo je čista norost. 

ZRELOST V OGLEDALU 

V ogledalu čas riše svoje sledi,

 leta so ga oblikovala v to, kar zdaj je.

Ne išče več potrditve drugih ljudi,

saj v sebi našel je vse, kar mu srce pove.

Prestar je, da bi se še pretvarjal, 

da bi nosil maske za tuje poglede. 

Predolgo je svojo resnico zatajeval,

zdaj je končno svoboden, brez zmede.

Naj drugi sodijo, kakor želijo, 

njihove besede ga več ne bolijo. 

Je takšen, kot je, in to je dovolj – 

v preprostosti zdaj najde svoj mir in spokoj.

Ne spreminja se več za nasmehe tuje, 

njegova pot je njegova, brez zablode.

V zrelosti let je našel svoj glas,

ki šepeta: »Sprejmi se, zdaj tak je tvoj čas.«

DRAGOCN ČAS

Jutri ni včeraj, danes ni prihodnost, 

vsaka sekunda nosi svojo modrost. 

Vsaka ura, vsak trenutek, 

biser v reki časa skrit za ovinek. 

Ne čakaj jutra z upanjem praznim, 

včeraj je senca, zgodba izgubljena. 

Ne pusti, da dan mine brez sledi,

brez nasmeha, objema, svetlobe luči.

Življenje ni dolgčas sivih ur, 

je pustolovščina, ples, življenja žur. 

Gradi mostove, ljubi brezpogojno, 

ustvarjaj z dušo, živi dostojno. 

Sej semena modrosti in sreče,

v zemljo večnosti, kjer reka tiho teče.

Ne sanjaj le o tem, kar jutro prinese,

živi zdaj, tu, kjer srce te ponese.

Čas beži kot ptica v vetru neba, 

ne vrne se, ko odleti stran od dna. 

Vstani zdaj, zagrabi življenje za krmilo,

naj vsaka ura bo zlata kot žila.

Iz svojih dni kuj mojstrovino čisto,

pusti za sabo sled, svetlobo isto.

Čas je reka, ki teče mimo nas,

a ti si kapitan svoje barke v ta čas.

Iz vsakega trenutka lahko skuješ zlato,

vsaka minuta nosi svojo lepoto. 

Življenje je dar, ki ga enkrat živiš, 

živi ga polno, dokler za večno ne zaspiš. 

Dragoceni čas

Sonet

Kot reka čas beži nam proti noči,

vsak hip je biser, skrit za meglico,

ne čakaj jutra z grenko resnico,

ko včeraj že izginja iz oči.

Življenje ni le dolgčas brez moči,

je ples z ljubeznijo, z radostjo,

je žar, je pot pred večnostjo,

kjer vsak trenutek v zlatu žari.

Ne sanjaj le o jutru novem,

zdaj, tu živi, kjer srce te kliče,

pusti sled v trenutku tem gotovem.

Kot krmar na morju, ki te žene,

kuj dneve v zlatu tisočerem - 

čas enkrat dan je, naj ne mine v pene.

SLOVENIJA JUTRI: Razprodaja države v teku!

humoreskna satira o tem, kako rešiti našo malo državico

Drage sodržavljanke in sodržavljani!Imam fantastične novice – končno smo našli rešitev za vse naše težave! Medtem ko se naš javni dolg veselo vzpenja proti nebesom (že 45,5 milijarde evrov, ker očitno številke nad 45 milijard izgledajo lepše za leto 2024), smo se domislili briljantnega načrta.AKCIJSKA PONUDBA: DRŽAVA V RAZPRODAJI!Iščemo milijarderja z dobrim srcem in debelimi žepi. Prednosti nakupa Slovenije vključujejo:• Čudovito lokacijo med Alpami in morjem (idealno za Instagram fotke)• 190.000 javnih uslužbencev (večinoma dobro ohranjenih)• Dolg kot bonus darilo (ker kdo pa ne mara daril?)Novi lastnik bo dobil ekskluzivno priložnost za:• Množično uvajanje robotov (končno bomo lahko odpustili tiste težavne kadre, ki zahtevajo dostojne plače)• Digitalizacijo vsega mogočega (razen političnih obljub – te bodo ostale analogno prazne)• Popolno preobrazbo javnega sektorja v zasebni sektor (ker zasebno zveni bolj prestižno)POSEBNA PONUDBA:Za vsakega uvoženega tujega delavca dobite dva upokojenca zastonj!(Opomba: upokojenci so nekoliko rabljeni, vendar še vedno uporabni za protestiranje pred parlamentom.)BONUS PAKET:• Brezplačna neoliberalna politika• Komplet praznih obljub• Popolnoma delujoč sistem za ignoriranje invalidov• Premium paket za varčevanje na račun najranljivejšihOMEJENE ZALOGE – POHITITE!Število novorojenčkov pada hitreje kot vrednost naše valute pred uvedbo evra.P.S.: Če se zglasite takoj, vam podarimo še kompletno birokracijo in tri ministre po izbiri!OPOZORILO: Nakup države lahko povzroči glavobol, slabo vest in nenadno željo po emigraciji. Za stranske učinke vprašajte svojega lokalnega politika ali osebnega zdravnika, ki ga nimate.(Vsi podatki so resnični, humor pa je trpek – ker drugače pri nas pač ne gre.)

Rešitelj Slovenije

humoreska

Nekega dne je v Slovenijo prihrumel ekscentrični milijarder z neizmerno velikimi načrti. "Kupil bom vse dolgove in Slovenijo spremenil v tehnološki raj!" je samozavestno razglasil na Prešernovem trgu, oblečen v majico z napisom "Pomagaj si sam".Začel je uvajati robote. Prvi robot-politik je na seji državnega zbora neprestano ponavljal: "Procesiram predlog... Procesiram predlog...", dokler se ni ugasnil zaradi preobilice nesmiselnih amandmajev. Poslanci so to razumeli kot konstruktiven predlog in ga soglasno sprejeli.Robot-birokrat je v pičlih petih minutah izdal tisoč potrdil o tem, da potrdila še niso pripravljena. "Prihranili bomo milijarde!" je evforično vzklikal milijarder, prepričan, da je Slovenija na pragu revolucije. Toda ko je hotel digitalizirati burek, so se ljudje uprli. "Vse lahko, tega pa ne!" je odmevalo po ulicah, ko so pekarne prešle v izredne razmere.Kmalu se je izkazalo, da je bil milijarder v resnici preoblečen hišnik iz parlamenta, ki je pred kratkim zadel na loteriji. Njegov moto "Pomagaj si sam" pa je bil v resnici navdihnjen s tem, da si je pomagal do službenega računalnika, kjer je ure in ure igral pasjanso.Slovenija je bila v popolnem šoku. Na koncu je ostala enako analogna kot prej, le da je zdaj vsak državni uradnik imel robota, ki je namesto njega igral pasjanso. Modernizacija, kot je bila vedno zamišljena.

Slovenska otožnost

spomin na Baudelairovo poetiko, predvsem na njegove pesmi iz cikla "Spleen".

V mračnih urah nebo je svinčeno,

Prekrito s pepelom pozabljenih dni,

Srce v prsih bije, utrujeno,

In senca sanje nosi v temi.

Pod bledim obokom, kjer sapa razpira

Zastave molka nad pusto zemljo,

Se duša, razklana, v večeru upira,

Kot reka, ki v mraku izgublja telo.

Nad travnikom, kjer svetloba zbledi,

Vrane kot črni demoni v temi letijo,

Režejo zrak, s šepetom ga prepletejo,

Ko nosijo spomine temnih dni.

V sencah obrazi, nemi in bledi,

Ujeti v toplih sanjah minljivosti,

So kot cvetovi v večerni temi,

Ki hrepenijo po izgubljeni milosti.

Dan se zvija kot ranjena zver,

In vsaka sapa nosi bolečino,

Ki v srcu išče svoj tiho smer,

Šepet izgubljenih nevest globino.

Iluzije tišine

Nimate jih radi,

in oni sovražijo vas.

Le s tišino, stkano v besede,

se dotikate njihovega molka.

Drugačni so njihovi pogledi,

drugače dišijo kot vi.

Do kolen so ujeti v krvi,

njihove roke vam kopljejo grobove

v iluzijah, ki jih nihče ne razume.

Mali bogci z umazanimi dlanmi

čakajo jutranjo zarjo,

da spere jim krivdo in strah,

da se nočne more pozabijo.

In vi, s hrepenenjem, ki v prsih tli,

ostajate krotki hlapci – pokorni, tihi.

Čeprav jezdeci, rojeni za boj,

se vendar sprašujete:

»Z rokami, toplimi od sanj,

zakaj ne bi leteli

s krili novih pričakovanj?«

Zemlja na posodo

epska pesnitev

Skozi čas odmeva poglavarjev glas,

čez gore in doline še danes šepeta:

"Kako lahko kupiš svežino in zrak?

Kako lahko prodaš lesk čistega sveta?"

Modrost pradavna v vetru drhti,

a beli človek je ne zna slišati.

Od obale do obale so tekle solze,

ko so jih gnali v daljne noči.

Najprej zemljo, nato še duše,

vse so jim vzeli, a up še živi.

Otroci se igrajo med strupi zdaj,

kjer nekdaj so sledili stopinjam bizonov.

V puščavah Arizone, na ledu Aljaske,

od Nove Anglije do Montane daljne,

petsto in več plemen še vztraja,

a Veliki dolar jih tiho razjeda.

Nafta črna teče namesto rek,

strup razjeda nekdaj sveto zemljo.

In zgodba se znova čez morje ponavlja,

kjer drugi narodi izgubljajo dom.

Gaza pogori, kot so pogorele prerije,

nekdo že piše ukaze o selitvah.

Zgodovina se vrti v krogu krivic,

le imena žrtev so drugačna.

"Zemlja ni vaša," še odmeva glas,"

le na posodo ste jo vzeli.

Od svojih otrok ste si jo sposodili,

njih svet je v rokah vaših ujet."

A človek moderne dobe ne sliši,

ko resnico pod preprogo skrije.

Osemindvajset od stotih jih strada,

kjer nekoč je bilo obilje in moč.

Samomori, droge, življenje brez upa –

svoboda je plačala strašno noč.

A še vedno stojijo, še dihajo,

čeprav jim režejo korenine.

Poglejte v oči potomcem poglavarja,

ki je govoril o zemlji in moči.

V njihovem pogledu še vedno gori

plamen upanja, glas modrosti:

"Ne podedujemo je od prednikov,

sposodimo si jo od svojih otrok."

Iskrica v temi

sonet

Ni ključev več, ki vrata bi odprli,

po nočnih sanjah tava izgubljen,

kot senca je v temi mrtev plen,

in dnevi so dolgočasni, kot bi umrli.

Kot ptica, ki izgubila je svoj stan,

v temačnem svetu zdaj sama bedi,

čeprav po svetlem jutru hrepeni,

ostaja globoko ujeta v črni ocean.

In vendar še v globini srca

prebiva misel, da nekoč spet bo

svetloba našla pot do dna.

Čeprav vse je kakor težko breme,

ko zbudiš se iz tega dna,

me upanje vodi ven iz teme.

Trenutek obstoja

sonet

Zdaj tukaj si, morda že jutri več te ni,

kot bežen trenutek si, ki zdrsne v praznino,

kot minljivost, ki v usodi pade v votlino,

kot senca, ki izginja v svetlobi dni.

Tvoj obstoj je krhek kot jutranja rosa,

tih in sramežljiv je tvoj smeh, dotik časa,

tvoje sanje so kot klic pomladanskega glasa,

kot da hodiš bos po poti z vonjem brez nosa.

Morda že jutri ne bo te več,

a sedanjost te objema z milino,

vsak trenutek je darilo, srcu ni odveč.

Vsak trenutek te ustvarja, kot reka,

in v tem trenutku, življenje teče,

kot sanje, ki v resničnosti se izteka.

Meglene slike

sonet

Bele meglice kot tihe, blede ptice,

Mirno počivajo na vrhovih dreves;

V tišini čakajo, da zaveje dih nebes,

Kjer duša najde spokojnost in čisto lice.

Iz dimnikov se kadi, zvezde sijejo v noči;

Stari ljudje ob toplih pečeh so objeti,

V spomine potopljeni, dnevi so jim šteti,

Veter šepeta, duša tava med oči in luči.

Megla objema gozdove v nežnem predihu,

Zakriva drevesa, njihove barve in obrise;

V njenem meglenem, neprosojnem vdihu

Resničnost tone v sanjski okvir.

Meglice krožijo skozi prostor,

Pletejo pesem, ki odmeva v mir.

Nočna simfonija besed

Italijanski sonet

Ko noč v tišini razpre svoja krila,

iz senc počasi vstajajo besede,

misel zre – med sencami se prede,

pesnikova duša v verze se ovila.

Kot lava vulkana plameni navdih,

zlogi pesem zibajo v svetlobo,

podobe se tkejo, stkane na novo,

mozaik slutenj razpet kot tih dih.

In če besede zgrešijo svoj glas,

ostane v senci neizrečena sled,

dokler jih znova ne pokliče čas.

Beseda je up, njen je notranji klic,

iz srca, ki večnosti šepeta,

je tiha luč, ki pravičnost bdi brez krivic.

 Umetnikov strah

V svetu polnem ran in težkih dni, 

kjer problemi množijo se brez števila,

vzniknejo umetniki med ljudmi,

ki jim avantgarda pot je odkrila.

Spreminjati hočejo družbe tok,

kulturo, politiko z ustvarjanjem svojim,

a ko čas mine jim izpod rok,

v vesolje že strmijo z načrtom novim. 

Mar ni vse to le krinka spretna,

da tkejo dalje družbene vezi?

V delu vsakem sled je svetla, 

kot kaplja lastne, žive krvi.

Objektivnost v umetnosti ne biva,

dokler jo človek s svojim dihom hrani.

V kamen kleše, ko navdih preliva,

Misleč, Venero v kamnu da ubrani.

Ko pa svoj obraz v kamen vtisne,

trepetaje roka se ustavi.

Pretemno ali presvetlo blisne – 

resnica se pred njim ponovno ustavi.

Kajti strah pred lastno temo, 

je izvir umetnosti globok. 

Kot otrok, ki v senci nemi, 

v pesmi išče lastni tok.

Ne išče več se v svojih delih,

pred svojim jazom v beg se poda.

V ustvarjanju, trenutkih vrelih,

resnici svoji se predaja in izda.

Izgubljena resnica umetnosti

Kje so tiste resnice prave,

ki nekoč so sijale tako zdrave?

Umetnost bledi kot ceneni kič,

umetnik brez not – le prazen fičfirič.

Modrost prednikov v daljavi tli,

novi val plehkosti glasno buči.

Bi Prešeren še govoril zdaj,

"Le čevlje sodi naj Kopitar, saj!"

Če duša njegova oživela bi,

bi videla, da raja na svetu ni.

Poglejte se v ogledala srebrna,

naj odsev razkrije dejanja črna.

Resnica prava še vedno čaka,

skrita za tančico mehkega oblaka.

Umetnost ni le bleščeči nič,

Ni le ost, ki prekriva vsak kič.

Je utrip srca, odsev nemira,

glas duše, ki v temo se upira.

V globinah uma še sanja živi,

in kliče, naj umetnost drugačna se rodi.

Naj spet zasije luč davnih dni

in umetnost v dvomih znova vzkipi.

Ne bodimo le votli glasovi,

temveč resnice večni rodovi.

Naj dela naša spet dobijo moč,

kot so jo predniki hranili dan in noč.

Sonet o Prešernu in Ani 

Ko mlada Ana pesnika spozna,

komaj štirinajst pomladi ima,

on sedemintrideset, a srca

ne ogreje družinska vez njuna.

Trije otroci iz zveze se rodijo,

za njih le z denarjem skromno skrbi,

čeprav ga Ana iskreno ljubi,

v vinu poet išče harmonijo.

V pesmih svojo bolečino toži,

za dediščino nima jim kaj dati,

le pesem v slovo materi položi.

A čeprav ljubezen ni mogla zacveteti,

spomin nanju še vedno v Kranju diši –

veliki pesnik, ki je znal trpeti.

Vatikanska spovednica

Humoreska o tem, kako je Bog šel k spovedi

"Le zakaj je danes taka gneča v Vatikanu?" je godrnjal slovenski turist Franc, medtem ko se je s skupino romarjev prebijal skozi množico na Trgu svetega Petra. Ni jim povedal, da ima poseben načrt – današnji dan bo zgodovinski, saj bo prvič v zgodovini človeštva nekdo spovedal samega Boga. "Saj tudi on ni popoln," je momljal sam pri sebi. "Kdo pa je ustvaril bolezni? In zakaj je naredil matematiko tako težko?"Ko je končno prišel na vrsto v spovednici, je nestrpno čakal. Namesto duhovnika se je pojavila svetloba in globok glas: "Hvaljen, sin moj!"Franc se je zdrznil: "Aha! Danes bova pa zamenjala vlogi. Ti si na vrsti za spoved, gospod Bog!""Jaz? Na spoved?" je začudeno vprašal glas."Ja, ti! Kdaj si bil nazadnje pri spovedi?""Hm... nikoli?""No, vidiš! To je že prvi greh – zamujanje spovedi. Nadaljujva..."In tako se je začela najbolj nenavadna spoved v zgodovini katoliške cerkve."Priznam," je vzdihnil Bog, "včasih sem res malo preveč dramatičen. Tista povodenj... Morda bi lahko samo poslal strogo elektronsko sporočilo Noetu.""Kaj še?" je strogo vprašal Franc."No ja, morda sem pretiraval z dinozavri. Bili so malo preveliki. In tista zadeva z Adamovim rebrom... V resnici sem bil samo len in nisem hotel ustvarjati Eve od začetka.""Nadaljuj...""In ja, priznam – navijam za napačen nogometni klub. Vem, da bi moral biti nepristranski, ampak Argentina ima boljše drese..."Franc je pokimal: "Za pokoro boš zmanjšal število matematičnih formul v učbenikih in naredil čokolado bolj zdravo."Bog je veselo privolil: "Amen! To je najboljša pokora za vekomaj!"Ko je Franc zapuščal spovednico, je za seboj slišal Božje žvižganje. Očitno mu je padel kamen od srca. Na poti nazaj k avtobusu je srečal prestrašenega vatikanskega varnostnika:"Signore, ali ste videli kaj čudnega v spovednici številka 7?""Ne, nič posebnega," je odvrnil Franc in pomežiknil. "Samo rutinska spoved... malo višje instance."Ko so se slovenski romarji vračali domov, je Franc zadovoljno dremal na sedežu avtobusa. Njegovo poslanstvo je bilo končano. In če se vam zdi, da je od tistega dne čokolada malo manj "grešna" in matematika nekoliko lažja... No, zdaj vsaj veste, zakaj.Bog pa se je tistega dne naučil pomembno lekcijo – nihče ni popoln, niti on sam. In če ne verjamete, le poglejte vreme na piknik dan...

Vesoljski načrt za Slovenijo

satira

V današnjih novicah: Univerzalna stranka predstavlja revolucionarni program za preobrazbo Slovenije. Pod geslom "Slovenska kultura great again!" (ker angleščina očitno bolje pristoji slovenski kulturni revoluciji) načrtujejo popolno digitalno preobrazbo države."Liberalne sanjače bomo poslali na prisilni digitalni dopust," je ponosno naznanil predsednik stranke. "Končno bomo dosegli pravo demokracijo – namesto da bi se ukvarjali z dolgočasnim glasovanjem v parlamentu, bo vse odločitve sprejemal en sam človek. Tako bo vse skupaj veliko bolj učinkovito!"Stranka je tudi razkrila, da se že pogajajo o prodaji Slovenije kot 52. zvezne države ZDA. "Zakaj bi bili samostojni, če pa lahko postanemo največji digitalni eksperiment v zgodovini?" pravijo. "Američani bodo dobili državo za testiranje svojih digitalnih inovacij, mi pa bomo dobili… no, nekaj že bomo dobili."Ko bo ta veličastni načrt uspel, bo Univerzalna stranka končno lahko uresničila svoj končni cilj – izstrelitev v vesolje. "Zemljo prepuščamo drugim," so pojasnili. "Mi gremo iskat nove svetove, kjer bomo lahko izvajali še več eksperimentov."Neuradno so nam zaupali, da že iščejo primerno ime za prvo slovensko kolonijo na Marsu. Predlog "Silicon Triglav" je trenutno v vodstvu.

Kako uspeti v slovenski politiki: Priročnik za začetnike

satira

Dragi ambiciozni politični začetnik!Si želiš bliskovite kariere v slovenski politiki? Si naveličan poštenja in transparentnosti? Predstavljam ti revolucionarni vodič, kako postati uspešen slovenski politik v petih preprostih korakih!Korak 1: Novi obraz, stare navadeNajprej potrebuješ svež obraz. Ne skrbi, če nimaš izkušenj – to je pravzaprav prednost! Volivci obožujejo neznane obraze, še posebej tiste, ki jim obljubljajo vse, kar si želijo slišati. Mimogrede, ni pomembno, če kasneje ne izpolniš niti ene obljube – do takrat boš že zdavnaj na položaju!Korak 2: Denar, denar, denarTakoj po izvolitvi si zvišaj plačo. Ne čakaj niti minute! Saj veš, inflacija in te stvari … Tvoja denarnica mora biti debela kot enciklopedija, preden te volivci spoznajo malo bolje. In ne pozabi – davkoplačevalski denar je kot samopostrežna blagajna!Korak 3: Svetovni popotnikOrganiziraj čim več službenih potovanj. Pariz, London, New York … Koga briga mejni spor s sosedi? Ti raziskuj svet! Medtem ko čakalne vrste v zdravstvu rastejo kot gobe po dežju, ti študiraj najboljše restavracije v svetovnih prestolnicah.Korak 4: Umetnost zavajanjaKo te kdo vpraša o neizpolnjenih obljubah, uporabi magično besedo "proces". "Smo v procesu reševanja," "Zadeva je v procesu," "Proces je kompleksen …" Deluje vedno! Če to ne pomaga, začni govoriti o neoliberalizmu – nihče pravzaprav ne ve, kaj to pomeni.Korak 5: Skrb zase, ne za drugePokojnine? Zdravstvo? Socialna varnost? To so problemi drugih! Ti se osredotoči na bistvo – svoje koristi. Omrežnina za elektriko? Seveda, če koristi tebi. Višji odmerni odstotek za pokojnine? Absolutno, ampak samo za politike!Posebni bonus nasvet:Če te kdo kritizira, ga takoj označi za sovražnika demokracije. Svoboda govora je super – dokler govoriš ti!Opozorilo: Ta satira lahko vsebuje sledi resnice in grenkega humorja. Vsakršna podobnost z resničnimi dogodki je … no, čisto namerna.P. S.: Če se ti zdi ta vodič preveč ciničen, pomisli – morda je resničnost še bolj absurdna.

Tvoj šepet

pesem v prozi

Včasih se mi zdi, da slišim tvoj šepet v večernem vetru, ko mesto utone v somrak in se luči prižigajo ena za drugo – kot zvezde, ki prebujajo nočno nebo. Tvoje besede lebde med svetovi, na pragu resničnosti in sanj, kjer vsaka neizgovorjena misel postane dragocen trenutek tišine.V moji mansardi, kjer sence plešejo ob trepetajočem plamenu sveče, se tvoj glas vrača kot odmev davnih obljub. "Vrnil se bom," praviš, in te besede ostajajo ujete med mojimi spomini in hrepenenjem – kot metulji, ki nikoli ne pristanejo. Vsak večer pišem pisma, ki jih ne pošiljam. So kot jesenski listi, polni šepetov, ki jih ne more slišati nihče drug kot moje lastno srce.Meglice se ovijajo okoli uličnih svetilk kot prosojne tančice neveste, ki čaka. In jaz čakam. V tišini, kjer vsaka skrivnost najde svoj čas, kjer se zamolčane želje razblinjajo v jutranji svetlobi. Med stenami te sobe, kjer prebivajo vsi najini neizgovorjeni trenutki, tkam mostove iz tišine, ki segajo proti tebi.In potem – kot nežen dotik vetra na zastrtih oknih, kot šepet, rojen iz same tišine – si tukaj. Najina bližina ne potrebuje besed. V prostoru med nama se razprostre nevidni most, kjer lebde vse zgodbe, ki jih nisva nikoli povedala, vse pesmi, ki jih nisva nikoli zapela. Kajti včasih najgloblje resnice živijo prav v šepetu, v tistem svetem prostoru med dvema srcema, kjer tišina govori glasneje od vseh besed sveta.

SREČKO IN NJEGOVE (NE)SREČE

komedija v enem dejanju

PRIPOVEDOVALEC: Nekoč sta živela dva zaljubljenca, ki sta pričakovala otroka. Ker sta bila moderna, sta se odločila za poroko šele po rojstvu."Dajva mu ime Srečko," je predlagala bodoča mamica. "Da bo srečen v življenju!""Super ideja!" je navdušeno pritrdil bodoči očka. "Čeprav... kaj pa če ne bo srečen?""Ah, vsakič, ko ga bo kdo poklical, ga bo spomnil na srečo! To je kot da bi imel vgrajeno antidepresivno terapijo!"[Časovni preskok - Srečko je najstnik]SREČKO: zmedeno gleda svoj odsev v ogledalu "Hormoni divjajo, jaz pa še vedno sam. Čas je, da najdem punco!"PRIJATELJ: "Srečko, ti pa res resno jemlješ to iskanje! Si prepričan, da študiraš pravo in ne medicine?"SREČKO: "Zakaj medicine?"PRIJATELJ: "Ker opravljaš tako temeljite 'preglede' deklet, da bi ti lahko priznali specializacijo iz ginekologije!" se hihita[Na fakulteti]PROFESOR: "Gospod Srečko, slišim, da ste zelo... praktično naravnan študent?"SREČKO: ponosno "Seveda! Verjamem v praktično učenje!"PROFESOR: "Ja, predvsem pri anatomiji ženskega telesa, kot slišim..." dvigne obrv[V lokalu]PUNCA 1: "Ti si Srečko? Kakšno ljubko ime!"SREČKO: "Ja, starši so hoteli, da bom srečen..."PUNCA 2: se pridruži "Oh, še en Srečko! Veš, da si že peti Srečko ta mesec, ki ga spoznam?"PUNCA 1: "Pet Srečkov? To je že skoraj diagnostični center!" obe prasneta v smeh[Kasneje doma]SREČKO: gleda v strop "Mogoče pa res preveč resno jemljem to iskanje sreče... In to samo zato, ker mi je ime Srečko!"MAMA: "Sine, kaj te muči?"SREČKO: "Mami, zakaj sta mi dala ime Srečko?"MAMA: "Ker sva hotela, da boš srečen... Ne pa, da boš srečal vse punce v mestu!" se nasmejiSREČKO: "No, vsaj nekaj sem se naučil - sreča ni v količini, ampak v kvaliteti!"PRIPOVEDOVALEC: "In tako je Srečko končno spoznal, da sreča ni v tem, koliko deklet spoznaš, ampak v tem, da najdeš pravo. Čeprav... pot do tega spoznanja je bila precej... zabavna za vse vpletene!"EPILOG:Pravijo, da še danes, ko kdo v mestu sliši ime Srečko, najprej pomisli na ginekologijo, ne na srečo. Kar je svojevrsten dosežek – namesto da bi njegovo ime ljudi spominjalo na srečo, jih spominja na... no, nekaj povsem drugega!

Suženjstvo ljubezni

Vsaka celica telesa je drhtela,

Ko njen šepet je v ritmu odzvanjal,

V zlatih verigah upanja ujeta,

Medtem ko gluhi raj je le molčal.

Skozi labirinte ljubezni je taval,

V žilah, kjer njen spomin valovi,

Vsaka pot ga je k njej pripeljala,

Kot igla kompasa, ki ne greši.

Čas kot breme mu dušo je težil,

Ko spomin je v žaru razjedal,

Srce široko kot gorsko nebo,

Vrhovi - zemljevid prevar postal.

Skozi slušalke pesmi iz davnine

Še vedno njeno bližino budijo,

"Slave to Love" v žilah utripa,

Kot val čez mesto potopljeno.

Kot vzporedna horizonta sta bila,

Za vedno blizu, a daleč vsaksebi,

Njegove sledi v deviškem snegu

Zdaj kažejo samotno pot v temi.

Dom postal je le prazen odmev,

V praznih sobah spominov zdaj,

Na robu uma staro drevo

Se upogiba v časovni vihar.

Veje kot zemljevid gubic na licu,

Lubje nosi letnih časov sled,

Kako čudno podobna sta si zdaj -

Oba svobodna ljubezenskih vez.

V starosti modrost je prišla, globoka:

Brez žalovanja, brez strahu ljubezni,

Kot sneg, ki pada, kot tiho nebo,

Kot utrip srca, ki v tišini drhti.

Suženjstvo ljubezni

prozna pesem

Zdaj veš – vsaka celica njegovega telesa je nekoč drhtela v ritmu njenega imena. Vsak utrip je bil uklenjen v zlate verige upanja, vsak vzdih molitev k nebesom, ki so molčala. Ni mogel pobegniti, kajti ljubezen je v njegovih žilah gradila labirinte, iz katerih je vsaka pot vodila nazaj k njej. Čakal je, da se zlomi čas, upal, da bo bolečina izgorela v žerjavici spominov. Njegovo srce je bilo prostrano kot nebo nad gorami, a zdaj je vedel – tudi najvišji vrhovi so le točke na zemljevidu izgubljenih sanj.Radio v slušalkah je še vedno šepetal zgodbe preteklosti. Slave to Love je vibrirala skozi njegov kostni mozeg in val spomina ga je zalil kot plima davno potopljenih mest. Pred očmi se mu je odvijal film, ki ga nikoli ni posnel – on in ona, tekla sta drug ob drugem, dokler nista postala dva vzporedna horizonta, ki se nikoli ne dotakneta.Zdaj so se njegove stopinje pogrezale v deviški sneg, vsaka je bila pečat samote na belem platnu življenja. Dom je bil le še beseda, ki je odmevala v praznih sobah spomina. In tam, na robu zavesti, je stalo drevo – mogočni starec, ki se je počasi sklanjal pred vetrom časa. Njegove veje so bile zemljevid gubic na obrazu življenja, njegova skorja kot koža, ki je preživela nešteto letnih časov.Spraševal se je, kolikokrat se bo s tem drevesom še srečal, preden ju bo čas izbrisal iz knjige obstoja. A v tej misli ni bilo več strahu, le tiho sprejemanje. Drevo je našlo svobodo v odpovedi upiranju – ni se več borilo proti vetru, ni več prosilo sonca za milost. Kako čudno podobna sta si postala – on in to drevo. Oba sta se osvobodila suženjstva ljubezni, oba prenehala biti ujetnika življenja.V tem spoznanju je ležala globoka modrost – starost ni bila le izguba, temveč tudi vrnitev. Človek in narava sta se končno prepoznala v ogledalu večnosti, ko so odpadle maske mladosti in je ostalo le bistvo. In morda je to največja ljubezen – tista, ki ne zahteva, ne prosi, ne čaka. Tista, ki preprosto je, kot je sneg, kot je nebo, kot je tišina med dvema utripoma srca.

Blue Moon’s Callin’

Gylan – Country Song

Standing here beneath the stars so bright,

Wrestling with my heart in the pale moonlight.

Blue moon shining from up above,

Guide this cowboy in the ways of love.

Should I stay, or should I ride on through,

Leave the woman who’s been forever true?

One last kiss before I turn away—

Blue moon, tell me if I ought to stay.

Tomorrow’s just a ghost upon the wind,

Like a dream that may not come again.

But that woman with her heart of gold

Is worth more than any story told.

Between what’s real and what ain’t true,

My heart is torn clean in two.

Blue moon, cast your silver glow,

Show me which way this heart should go.

Should I stay, or should I ride on through,

Leave the woman who’s been forever true?

One last kiss before I say goodbye—

Blue moon, help this cowboy do what’s right.

Never For Ever

That old pickup’s still sitting where you left it last,

Gathering dust like time flies past.

Your coffee cup’s still by the window pane,

Like a picture stuck in a broken frame.

Never for ever - these words cut like a knife,

When you packed your bags and walked out of my life.

Never for ever - now I'm standing here alone,

In this empty house that we once called our home.

Mama always told me love's just like the sky,

Sometimes it storms before the clouds roll by.

Thought we'd weather all seasons together strong,

But some goodbyes prove that moving on ain't wrong.

I could’ve chased you down that winding road,

Begged you to stay, but now I know,

Some hearts are meant to drift apart,

Like tumbleweeds in the prairie dark.

Never for ever—now I see it’s true,

Time heals all wounds like the morning dew.

Never for ever taught me how to find

A brand-new road and a steady mind.

Some things fade just like stars at dawn,

And that’s how we learn to carry on...

Neželena Pozornost

kratka zgodba

Februarski polarni mraz je stiskal mesto v svoj ledeni objem. Anton je bil vedno samotar, a ne po izbiri – tako so ga oblikovale življenjske okoliščine. Pri svojih petinšestdesetih letih je cenil rutino in mir, ki si ga je ustvaril po upokojitvi. Rutina je bila edina stalnica, ki mu je pomagala obvladovati socialno anksioznost, ki ga je spremljala vse življenje. Vsak dan ob isti uri je opravil svoje opravke – šel je v trgovino, na bankomat, včasih na kavo ali na tržnico. Sam. Vedno sam. In tako mu je ustrezalo, ali pa se je vsaj prepričal, da mu ustreza.V mestu je vladala napeta atmosfera. Ljudje so hiteli mimo drug drugega z maskami na obrazih, saj so razsajali gripa, covid in prehladi. Toda v zadnjem času je Anton opažal nenavaden vzorec, ki je vznemiril njegovo skrbno načrtovano rutino. Zdelo se mu je, kot da ga zasleduje čudna množica osamljenih starejših žensk. V njihovih očeh je prepoznaval isto praznino, ki jo je včasih videl v svojem ogledalu – tisto neznosno potrebo po človeškem stiku, ki jo je sam že zdavnaj potlačil.Najprej na avtobusu – gospa s pretirano vsiljivostjo in iskanjem pozornosti se je usedla poleg njega, čeprav je bil avtobus napol prazen."Veste, jaz sem zdrava kot dren, gripa se me ne prime!" mu je šepetala v uho, medtem ko se je odmikal proti oknu. "Vsak dan jem česen in ingver. Vi bi tudi morali!" V njenem glasu je zaznal prizvok obupa, potrebo, da nekomu dokaže svoj pomen, svojo vrednost.Anton je le odmaknil pogled in čakal na svojo postajo, medtem ko so se v njem borili občutki – sočutje, nelagodje, strah pred intimnostjo. Toda to je bil šele začetek.Pred izložbo trgovine ga je ustavila druga, siva gospa s kapo, polna neizgovorjenih zgodb. Medtem ko je preučeval cene, se je postavila blizu in obujala spomine na življenje, ki ga ni bilo več."Grozno, kajne? Te pokojnine, pa te nore cene…" je začela. Njen glas je izdajal več kot le pritožbo nad financami – govoril je o izgubljeni vrednosti, o občutku, da je družba nanje pozabila. Ko je pripovedovala o svojem otroštvu v Prekmurju, o pokojnem možu in cenah v trgovinah, je Anton komaj čakal, da se je izmaknil in odšel v banko preverit stanje na računu.Doma je Anton dolgo razmišljal o teh srečanjih. Nikoli ni bil človek, ki bi privlačil pozornost – njegova socialna anksioznost ga je naučila biti neviden. In zdaj, ko je starejši, ko bi moral imeti končno svoj mir, se zdi, da je postal magnet za vse te osamljene duše. Morda zato, ker so v njem prepoznale sorodnega duha?Nekega dne je na avtobusni postaji spet srečal gospo iz mestnega avtobusa. Že je hotel pobegniti, ko je v njenih očeh zagledal nekaj, kar je pretreslo njegove obrambne mehanizme – morda obup, morda zgolj globoko človeško potrebo po povezanosti, ki jo je tako dobro poznal. Spomnil se je svoje pokojne mame, ki je zadnja leta življenja preživela sama, neopažena, razen s strani sosede in dveh sinov."Mogoče bi šla na kavo," je rekel, presenečen nad svojimi besedami, ki so prebile zid desetletij socialne izolacije. "Samo kavo, brez zgodb o gripi, covidu itd." Čutil je, kako se mu pospešuje srčni utrip, kako se mu potijo dlani.Nasmeh, ki je razsvetlil njen obraz, je bil kot žarek svetlobe skozi težke oblake depresije. Morda je bila to napaka, si je mislil, saj ni bil psihiater, medtem ko je v sebi začutil, kako se sproža njegov običajni obrambni mehanizem. Ali pa je bil to začetek nečesa nepričakovanega – učenja, kako biti človek med ljudmi, tudi če to nikoli ni bilo del njegovega načrta.V kavarni je sedel nasproti nje, prvič po dolgem času resnično poslušal nekoga in dovolil, da tudi njega nekdo sliši. Opazil je, kako se skozi pogovor počasi razkrajajo maske – njena pretirana zgovornost in njegov zid molka. V tem trenutku sta bila samo dva človeka, ki sta našla trenutek povezanosti v svetu, ki je postal prehiter, preveč odtujen za starejše duše.Čeprav je še vedno cenil svoj mir in se njegova anksioznost ni čudežno razblinila, je začel razumeti, da včasih potrebujemo tudi druge ljudi – ne kot rešitelje, ampak kot sopotnike na poti okrevanja. Četudi so ti ljudje nekoliko čudni, imajo duševne težave, so vsiljivi in preveč zgovorni, so morda prav oni tisti, ki nas lahko izvlečejo iz globin lastne osamljenosti. Vendar pa samota ne pomeni nujno osamljenosti – nekateri ljudje so srečni sami s seboj, s svojimi hobiji in svetovi, v katerih nikoli ni dolgčas. 

Salzburg: Adventna zrcala večnosti

Ko zvečer mesto ugasne šum dneva in se prve luči pod gradom prižgejo kot zvezde v reki časa, ulice zaživijo in šepetajo zgodbe preteklosti. Besede, ki jih je dan zadržal v senci, se zdaj razpršijo med kamnite fasade, v odmeve korakov, v kratka srečanja pogledov.Trški vrvež, poln glasov in dišav, se razliva kot neukrotljiv tok. Vonj po kuhanem vinu in Mozartovih kroglicah se meša s smehom, s toplino pričakovanja. Med stojnicami adventnega sejma se iskanje ne vrti le okoli daril, temveč okoli nečesa globljega—trenutka, ki se ustavi, dotakne, pusti sled.Cerkveni zvonovi se oglašajo, a njihova pesem ni le klic, temveč tiho vabilo k premisleku. Advent je več kot čas – je prostor znotraj nas, kjer se razpira milost. Molitve so mostovi med preteklostjo in prihodnostjo, odpuščanje pa dar, ki ga podarimo sebi in svetu.V globini noči, tam, kjer tišina dozoreva v spoznanje, čakajo samotarji – ne osamljeni, temveč tisti, ki poslušajo. Jutranja zarja prinaša obljubo: luč bo prišla. Ne kot hrupna razsvetljenost, temveč kot notranje razsvetljenje, kot mir, ki odžene strah.Salzburg, mesto, kjer je Mozart nekoč igral, kjer zgodovina in duhovnost stojita drug ob drugem, v adventu postane kraj razodetja. Tu se ne odštevajo zgolj dnevi do praznika, temveč se odstirajo tančice bivanja. Čas, ki v vsakdanjem življenju beži, tukaj obstane – za trenutek, za vdih, za večnost. 

Telovadba v starosti

Kosti so postale moj najhujši sovražnik. Škripajo bolj glasno kot potrebni deli stare harmonike, vsak gib pa je pravi mali dramatični prizor mučenja. Ko sem bil mlad, sem mislil, da so bolečine nekaj, kar obstaja samo v filmih. Zdaj pa so moje zveze z njimi bolj intimne kot katerikoli zakon. Kosti, mišice, sklepi – vse to je postalo kot dobro uigran orkester, ki igra simfonijo trpljenja. Nikoli nisem vedel, kaj so fizioterapija, akupunktura, športna masaža … zdaj pa se mi vse zdi kot nujno zlo.Moj sin, ta modri mladenič, me vleče v svojo telovadnico. "Oče," pravi, "gibanje podaljšuje življenje!" Jaz pa si mislim: "Kakšno življenje? To je bolj podobno počasnemu mučenju!"Vsakič, ko delam vaje v njegovi telovadnici, se počutim kot star tank, katerega so pozabili zamenjati dele. Moje telo je postalo muzej premikajočih udov, kjer vsak sklep kriči: "Kaj počneš?"Pravijo, da je telo začasno bivališče duše, ampak zakaj mora biti to bivališče tako glasno, ko se premika? Zdi se, kot da moje kosti dajejo koncert za vse sosede!Sin, osebni trener in šef, me gleda z očmi polnimi motivacije. "Še en gib," reče. Jaz pa si mislim: "Še en gib in verjetno bom potreboval več mazil kot star konj, ki že hrepeni po pokoju!"Prava sreča je, če v starosti ohraniš telesno težo v okvirih normale, da nimaš pred seboj trebuha, kot bi bil bojler. In če imaš sina, ki te prisili, da migaš vsaj enkrat na teden v njegovi telovadnici, čeprav doma že imaš vse pripomočke za hišno telovadbo, končno ni slabo. Ampak ko vidiš te vadbene naprave, se spomniš na stare čase – ne, raje se spomniš na prejšnji teden, ko si se znašel v položaju, kot da boš za naslednjih deset let zataknil kost v mišico, pa še to ti je uspelo samo zaradi oklevanja.Včasih se vprašam, kaj mi bo telovadba, saj sem že ves zacementiran in tako ali tako bom čez čas končal v krsti. Ampak moj sin očitno meni, da je ležanje v krsti dolgočasno – telo bo namreč dobilo otiščance še predno se stari stegne in naredi nekaj za svoje telo, da bo ležanje v krsti manj naporno in brez zraka pod zemljo. Res je, da telo enkrat umre, ampak duša ne umre … Ta pa je že v fazi "rekreacije", da se pripravi na nov začetek!Za seboj imame veliko kilometrov življenjske poti, ampak ležanje v krsti, pravi sin, je naporno. Zato je koristno, da vsaj malo migam. Gibanje je kot kolesarjenje – če ne poganjaš, obstaneš, če ne misliš na telo, te hitro "zopet ujamejo" vsi tisti boleči spomini na prejšnji teden.Veste, staranje ni poraz, ampak dolga pogodba med telesom in dušo, kjer pogajanja potekajo z bolečinami v križu. Vsak dan je trening, vsak gib je zmaga – dokler ne pozabim, da sem se zjutraj spustil iz postelje brez pomoči. Smeh je edino zdravilo, ki ne potrebuje recepta – in ne boli! 

Prisotna odsotnost

Bil je petek, topel popoldan, ko se svet zdi, kot da zadrži dih. Ljudje so vlekli svoje torbe, telefone, vsak v svojih mislih. In skozi šipo sem zagledal žensko, ki je sedela sama v bifeju Kristal v Šiški.Kozarec pred njo se je vztrajno praznil. Tudi steklenica črnega vina. Vsak požirek je bil kot majhen pobeg, trenutek pozabe v morju zavesti, ki jo je počasi preplavljalo.Dim cigarete je potegnila globoko vase, kot da bi želela, da jo očisti od znotraj. A bolj kot je kadila, bolj je čutila praznino.Čas je tekel, a zanjo je stal. V tej oazi povprečnosti, med ljudmi, ki so prihajali in odhajali, se je zdela kot edina stalnica v svetu nenehnih sprememb. Ironija bivanja – biti prisoten, a hkrati odsoten.»Je to vse?« se je vprašala, medtem ko je v temnem vinu opazovala svoj odsev – razpršen, popačen. Kdo je ta ženska, ki zre vanjo? Nekdo, ki išče smisel v steklenici? Ali nekdo, ki pred njim beži?»Morda,« je razmišljala, prižigajoč novo cigareto, »je edini smisel življenja ta, da ga ustvarimo sami.« Dim se je dvigal kot njene nedokončane misli.Zasmejala se je. Kako absurdno – iskati smisel v svetu, ki ga morda sploh nima. Camus bi bil ponosen nanjo. Sizif, ki vali svoj kamen – v bifeju.Ko je plačala in vstala, se je za trenutek ustavila. Topel zrak jo je objel, ko je stopila izpod nadstreška. Sonce je pripekalo – a ne tisto sonce iz temnega vina. Kljub omami je začutila nenavadno jasnost.»Živeti, delati, piti, kaditi... in potem umreti?«»Morda,« je pomislila, »ni pomembno, ali ima življenje smisel. Morda je pomembno le to, da ga živimo.«In kljub vsemu se ji je zazdelo, da začenja razumeti – ne smisel življenja, ampak življenje samo. V kozarcu. V dimu. V svoji praznini. Nič ni bilo absolutno – in prav v odsotnosti absolutnega je bila svoboda.Pot domov je bila še dolga, a tokrat se ji ni zdela brezsmiselna. Bila je zgolj korak. Eden od mnogih, ki sestavljajo to čudno potovanje, imenovano življenje. 

POLITIČNI CIRKUS: PRED VOLITVAMI

Komedija v treh dejanjih z enim samim resnim stavkom – in ta je po nesreči izpadel.

DEJANJE PRVO: CIRKUŠKA GENERALKA  

Politični klovni že mažejó obraz z obljubami, ki se po treh dežjih spremenijo v blato. Štabi vrejo kot lonec fižola na predvolilni vročini: telefoni zvonijo, asistenti bezljajo, vsi se trudijo, da bi njihovi kandidati izgledali kot rešitelji sveta – četudi so včeraj ukinili gasilsko društvo.Plakati nastajajo v Photoshopu, kjer kandidati dobijo sveže zobe, lasišče in lažne humanitarne zasluge. Obraze svetijo kot solarni paneli, slogani kričijo “ZA VSE LJUDI!” – z drobnim tiskom: “razen če niso naši.”V ozadju se tiskajo kuverte. Ne za pošto – za prijatelje, ki razumejo "potrebe demokracije".Sestanki z lobisti potekajo ob sveže stisnjenih limonadah in starih obljubah. Eden od njih ponosno predstavi nov marketinški trik: kandidat bo objel psa v zavetišču, posvojil mačko in poljubil otroka. Čeprav bo naslednji dan alergičen in bo otrokov oče podal tožbo zaradi slinjenja, bodo vsaj kamere zadovoljno kljukale pristnost.Štab pripravlja video oglas, v katerem kandidat teče po polju (čeprav sovraži naravo), pomaga upokojenki čez cesto (plačani statistki), in iz žepa povleče otroško risbo z naslovom “HVALA, POLITIK!” (narisal jo je njegov PR).

DEJANJE DRUGO: RESNICA POD REFLEKTORJI

Televizijsko soočenje. Voditelj oddaje “KDO LAŽE BOLJE?” razglaša začetek bitke: politiki so zasedli pozicije, frizure utrjene, obrazi napudrani, srce prazno.Prvo vprašanje: “Kako izboljšati življenje državljanov?”Prvi kandidat obljublja nižje davke, višje plače, boljše zdravstvo, več mostov – tudi tam, kjer ni rek.Druga kandidatka stavi na čustva: govori o babici, ki nima za kruh, in doda, da bo rešila vse babice – če jo izvolijo.Tretji, idealistični novinec, omeni besedo resnica. V dvorani zazeva tišina, režiser maha tehniku, naj vklopi smeh iz posnetka.Ko pade vprašanje o korupciji, se vsi pretvarjajo, da so pravkar izgubili sluh. Eden pokaže proti oknu in zakriči: “Poglejte, mavrica!” Drugi odvrača pozornost s solzami: “Nikoli nismo želeli oblasti... Oblast je želela nas!”Soočenje se zaključi z aplavzom. Nekateri ga vodijo sami. Producent oddaje si po oddaji umije roke z alkoholom in zamrmra: “Pa spet smo to naredili…”

DEJANJE TRETJE: PRAZNIK DEMOKRACIJE

Volilni dan. Na voliščih kraljuje tišina in vonj po plastiki in razočaranju.Volivci prihajajo kot na pokopališče. Eden z zmečkanim seznamom obljub, drugi s praznim pogledom. Petra, simbol ljudstva, gleda glasovnico kot šahist zadnji dvoboj:– Prvi je obljubil več, pa odvzel.– Druga je zamenjala stranko hitreje kot nogavice.– Tretji je pošten, a poštenje še nikoli ni zmagalo.Ko v kabini pogleda levo in desno, pride mimo lobist z diskretno kuverto. Ona jo zavrne, a za njo deset jih že seže po sveže lepljenih bankovcih.Ob osmi zvečer – rezultati. Zmaga stari lisjak z novim nasmehom. Govor je poln čustev, ki jih je napisal umetna inteligenca z navodili “zveni človeško, a ne preveč iskreno.” Obljubi spremembe, takoj po prvomajskih počitnicah, morda že v naslednjem mandatu, če bo čas.Kandidati se na koncu primejo za roke. Igra himna. Konfeti. Javnost ploska – eni iz vljudnosti, drugi, ker mislijo, da so prišli na koncert.Na koncu Petra zre v prazno tribuno in reče:“Pa smo spet tam. Dobrodošli v cirkusu za naslednja štiri leta. Vstopnine ni – a vseeno boste plačali.”

EPILOG(po volitvah)

Politiki izginejo s cest, plakati odpadajo, obljube pa ostanejo. V košu. Priprave na naslednji cirkus se že začenjajo.

ZATO: NE SPRAŠUJTE, KAJ LAHKO POLITIKI NAREDIJO ZA VAS. SPRAŠUJTE RAJE – KAJ BI LAHKO VI STORILI, DA BI JIH POSLALI V CIRKUS, KAMOR SPADAJO.

Na zdravje, Slovenija

Janez je bil mož številnih talentov. Znal je v enem večeru vase zliti liter cvička, se znebiti plače in prepričati policista, da je tista cikcakasta črta na cesti "nova turistična atrakcija".»Gospod, bi lahko pihnili v alkotest?« je vprašal policist, ko je Janez nekega petkovega večera s svojim avtom objel semafor.»Lahko,« je navdušeno odvrnil Janez, »ampak ne vem, če mi je ostalo še kaj sape!«Medtem je doma Marija, Janezova žena, pogledovala na uro. Njuna romantična večerja se je ohladila že pred dvema urama. Na mizi sta stali dve sveči – ena je že ugasnila, druga je bila tik pred tem. Podobno kot njene sanje o družini.»Morda bi morala začeti hoditi na policijsko postajo,« je zamrmrala sama sebi, »tam ima moj mož očitno več energije za pihanje kot doma.«V sosednji vasi je Tone medtem postavil domač rekord – v enem večeru je obiskal kar pet gostiln. »Za slovensko gospodarstvo!« je nazdravljal, medtem ko mu je denarnica pela poslovilno pesem.Na drugi strani Slovenije je zdravnik gledal statistiko rojstev in z vzdihom ugotavljal, da Slovencem nekako zmanjkuje energije za pomembnejše stvari od prepričevanja policistov.»Morda bi morali preštevilčiti balone za alkotest,« je pripomnil medicinski tehnik. »Če bi na njih pisalo test plodnosti, bi verjetno dobili več prostovoljcev za pihanje.«Minister za zdravje je medtem predstavljal novo kampanjo: »Napihnite življenje, ne balona!«Ljudje so kampanjo pozdravili z glasnim: »Na zdravje!«In tako je Slovenija veselo pihala naprej – v balone, namesto v zibke.

Nagrade za Izjemne Dosežke™ – zgodba o zvestobi, zaslugah in zavisti

satira

Vsi, ki smo doživeli lepote in radosti bivše socialistične državice, vemo, da so se nagrade za izjemne dosežke delile po strogo znanstvenem načelu: Kdo je čigav? Ni bilo pomembno, kaj si napisal – bolj, komu si nazdravil. Literarne nagrade so pogosto prejele pesmi, ki so zvenele kot zmagovalna kombinacija poročila z občinske konference in skrajšane verzije Titovega govora. In če si znal zbrati pravilno kliko? Čestitamo! Postal si "izjemen".A ne bodimo nostalgični! Preselimo se v današnjo, moderno, svobodno in seveda popolnoma nepristransko državo. Danes živimo v kapitalističnem svobodnjaštvu, kjer nagrade delijo ministrstva, ministrstva vodijo stranke, stranke vodijo ideologije, in ideologije... No, nagrade gredo tistim, ki si jih res zaslužijo. Po sodbi komisije, ki jo določi minister. Ki ga postavi stranka. Ki jo voli ljudstvo. Vse skupaj torej temelji na resnični volji ljudstva! (Če ima to srečo, da ima pravi knjižni okus.)Če se pa kdo drzne vprašati, kako to, da je nagrado spet dobil ministerjev sorodnik ali pesnik, ki v prostem času piše politične kolumne za vladni bilten – mu elegantno odvrnemo: "Kaj pa ti veš o kulturi? Si sploh bil kdaj na RTV-ju? Si imel vsaj en javni nastop v klobuku z globokim pogledom v daljavo?"Medtem pa se naši doktorji znanosti, ki jih je danes več kot gob po dežju, sprašujejo, zakaj se njihov trud še vedno ne upošteva. V času Kraljevine SHS je bil doktor znanosti redkost – nekaj med mitološkim bitjem in vaško legendo. Danes? Doktorjev imamo toliko, da bi lahko vsak zase vodil svojo univerzo. Ali pa vsaj svojo komisijo za podeljevanje nagrad.Ampak pazite: ne vsi doktorji so si enaki. Eden je doktoriral iz kvantne fizike, drugi pa iz simbolike klobukov v sodobni poeziji. Oboji pa imajo enako pravico do naslova in enako možnost, da napišejo esej o tem, zakaj si zaslužijo Prešernovo nagrado. Če nič drugega, jim bo to prineslo vsaj višjo pokojnino. Saj veste – kultura se začne pri znesku!In da ne pozabimo na sveto kravo slovenske identitete – jezik. Ko gre za uvoz tujih strokovnjakov, je slovenščina zgolj eksotični spomin na srednjo šolo. Važno, da zna reči »Dober dan!« in »Plačo prosim.« A ko nekdo narobe sklanja besedo »pesnik«, skočimo pokonci kot kakšni duhovni varuhi nacionalnega ognjišča. Slovensko kulturo bomo rešili s pravilno dvojino – če že ne moremo s poštenim izborom nagrajencev!Zaključimo to satirično epopejo z mislijo:Slovenija – dežela, kjer ni pomembno kaj napišeš, ampak komu pišeš. In če imaš srečo, boš nekoč tudi ti na odru s kipcem v roki, medtem ko komisija v zakulisju že zbira predloge za prihodnje leto. 

Habemus papam

satira

Imamo novega papeža. Brez konklave, Bog je tokrat izbral kar sam…Papež Frančišek je nepričakovano umrl! Vatikan je v šoku, saj je Bog tokrat kar sam izbral naslednika. Namesto tradicionalnega belega dima iz Sikstinske kapele se je nad Vatikanom prikazal ogromen hologram s sporočilom: „Dovolj imam čakanja na vas!“Novi papež je Janez Razturačnik, 54-letni vrtnar iz Prekmurja, ki je ravno kosil trato pred domačo hišo, ko ga je obsijala nebeška svetloba. Priča je povedala: „Najprej smo mislili, da je to le učinek močnega cvička od včeraj, a potem smo videli, kako se je naš Janez dvignil dva metra v zrak!“Vatikanski tiskovni predstavnik je potrdil novico: „Prvič v zgodovini smo preskočili konklave. Bog je rekel, da je naveličan vseh teh tajnih glasovanj in da ima boljše stvari za početi, kot čakati, da kardinali nehajo razpravljati.“Papež Janez I. Razturačnik je svojo prvo papeževo dolžnost opravil tako, da je blagoslovil svoj vrtni traktor in dejal: „Najprej bom pokosil vatikanske vrtove, potem pa bomo videli. A opozarjam, da bo maša ob nedeljah trajala največ 30 minut, ker imam popoldne tekmo v borovničkah.“Vatikanski novinarji poročajo, da novi papež načrtuje revolucionarne spremembe: „Nedeljske maše bodo odslej vključevale malico, kardinali bodo morali nositi udobne superge namesto formalnih čevljev, in v Vatikanu bo vsak petek večer karaoke.“Škofje po svetu so v zadregi, kardinali zmedeni, verniki pa navdušeni. Lokalni župnik iz Murske Sobote je komentiral: „Vsaj eden od nas bo končno razumel, kaj pomeni delati na zemlji!“

Grešni grič

humoreska

V vasici pod hribom, kjer so govorice hitrejše od interneta, se je odvijala ljubezenska zgodba, vredna telenovele.Naš junak, ki se je znašel v očetovski vlogi prej, kot je načrtoval, je vsak teden zvesto romal na kmetijo svojih bodočih tastov. Med obiski je moral prenašati tasta – trdnega kmeta starega kova – ki mu je ob vsakem srečanju šepnil v uho: »Pa pazi, da moja hči ne bo še enkrat noseča!« Kot da bi bil on edini krivec za nastalo situacijo. Očitno so kmečki koledarji za štetje plodnih dni nekoliko nezanesljivi.Po dolgih premišljevanjih sta se zaljubljenca odločila, da bosta svojo ljubezen potrdila pred Bogom, kar je pomenilo obvezne priprave pri župniku Matiji – mladem duhovniku, ki je bolj spominjal na fotomodela iz kataloga za moško spodnje perilo kot na cerkvenega služabnika.Župnik Matija je bil med vaščani zelo priljubljen. Še posebej med ženskami. Zelo priljubljen. Tako zelo, da so po vasi krožile govorice, da je njegov konfesional bolj obiskan kot lokalna gostilna. Pravili so, da se mnoge žene vračajo k spovedi večkrat tedensko, včasih celo v poznih urah.»Župnik Matija mi je pomagal najti duhovni mir,« je pogosto razlagala Marička s posestva na drugi strani hriba.»In kako dolgo traja ta duhovni mir?« je vprašala soseda Francka.»Odvisno. Včasih samo do naslednjega dne,« je Marička zaupno zašepetala.Ko sta naša zaljubljenca prišla na priprave, ju je župnik Matija vedno sprejel z nasmehom in dobro voljo. »Radi se imejta in spoštujta drug drugega,« jima je govoril med grizljanjem piškotov, ki jih je spekel za pripravljence. »Zakonska zveza je kot vrt, ki ga morata oba negovati.«Bodoči mož se je pri tem spraševal, koliko takih "vrtov" je župnik že negoval v vasi – glede na govorice, ki so krožile. Ampak kdo bi verjel vaškim opravljivkam?Dan poroke je končno napočil. Vsa vas se je zbrala na kmetiji nevestinih staršev. Tastovo razpoloženje se je bistveno izboljšalo, ko je ugotovil, da bo končno nekdo drug plačeval račune njegove hčere. Po tretjem kozarcu vina je celo trepljal bodočega zeta po rami: »No, vsaj zdaj boš lahko brez skrbi vadil!«Sredi poročnega slavja pa je prišla presenetljiva novica: župnik Matija je bil premeščen. Takoj. Brez opozorila. Nepričakovano kot aprilski sneg.»Za naše vernike mora biti poskrbljeno na najvišji ravni,« je pojasnil predstavnik škofije, ki je prinesel novico. Vaške opravljivke pa so imele svojo različico: »Skrbeti mora tudi za vernike v drugih župnijah. Tudi druge ženske imajo pravico do duhovnega vodstva!«Nov župnik, ki je prišel na njegovo mesto, je bil starejši gospod s trebuhom, ki je pričal o njegovi ljubezni do pečenk, in z obrazom, ki je jasno sporočal, da so njegove edine strasti dobra hrana, nogomet in stroge pridige o morali.Medtem ko sta mlada zakonca začela reševati stanovanjske težave in graditi skupno življenje, so se vaške opravljivke preusmerile na novo temo – župnikova gospodinja ima nov klobuk. A ali je primeren za njeno starost in postavo?In tako se je življenje v vasici pod hribom nadaljevalo – s porokami, krsti, ljubeznijo in predvsem z obilico opravljanja, ki je bolj zanesljivo kot jutranja zora.

Za koga še?

satira ob 1.maju

Prvomajska vročica je zajela deželo – turistični delavci v prepolnih hotelih, natakarji v prenatrpanih lokalih, kuharji za desetimi vročimi žari hkrati.»Najbolje, da delavce počastimo tako, da jim dodamo še več dela,« je komentiral gostinec, medtem ko si je na hitro obrisal pot s čela.Na Rožniku se je zbrala pisana druščina. Upokojenci z rdečimi nageljni, simbolom upora – ki jih danes nosijo zgolj zato, ker jih je delil lokalni politik.»Za pokojnino si lahko privoščim ali rdeči nagelj ali pivo, ne pa obojega,« je potožil eden od njih.Župan je na odru recitiral svoj govor, napisan s strani praktikanta:»Delo je človekova pravica!« je zagrmelo iz ozvočenja, medtem ko so mu za hrbtom stali predstavniki podjetij, znanih po izčrpavanju delavcev. Poleg župana je stal velik transparent z napisom »Praznujte delo!« – ironično, natisnil ga je tiskar, ki že tri mesece čaka na plačilo.Med množico je stal delavec, ki že pol leta ni prejel plače:»Jaz imam pravico do dela. Kaj pa pravica do plačila za delo?«Nekdo iz občinstva je zaklical: »To je že luksuz!«Na avtocesti so se medtem vili dolgi zastoji – ne zaradi množic, ki bi šle na prvomajske parade, ampak zaradi bogatih, ki so bežali na turistične destinacije.»Najboljši način praznovanja delavskih pravic je pustiti delavce pri miru,« je komentiral direktor iz klimatiziranega BMW-ja.Sindikalni predstavniki so organizirali veliko akcijo – skupinsko fotografiranje, po katerem so se odpravili na "strateško posvetovanje" v bližnjo gostilno.»Šli smo na kosilo. Solidarnost je naporna zadeva – moraš se okrepčati.«Med praznimi šolskimi igrišči in zapuščenimi klopmi v parku je sedel osamljen mladenič:»Iščem službo že leto dni,« je dejal. »A očitno nimam dovolj izkušenj za začetniško delovno mesto, ki zahteva pet let izkušenj.«Prvomajske budnice so glasno igrale, a tisti, ki bi jih morali slišati, so bili ravno takrat na nujnem službenem klicu.»Ker je praznik dela,« so si mislili, »imamo še več pravico pričakovati, da boste delali tudi danes.«In tako gre država naprej – praznujemo delo, a pozabljamo na delavca. Pravica do dela, zapisana na papirju, se lepo sliši – še posebej tistim, ki po govorih o njej odhajajo v svoje vile.Na kresovih pa se je še naprej pelo pesmi o delavski enotnosti, medtem ko delodajalci mirno živijo v prepričanju, da je največja zmaga sistema ta, da delavci ploskajo svojim lastnim verigam.

Predlog za Prešernovo nagrado z nekoliko drugačnim pristopom

POSMRTNA PREŠERNOVA NAGRADA ZA IVANA CANKARJA(z upoštevanjem vseh administrativnih absurdov slovenskega kulturnega prostora)

satira

Komisija za Prešernove nagrade je s stoletno zamudo končno ugotovila, da Ivan Cankar – največji slovenski pisatelj, katerega petdnevno povprečje pri pisanju črtic še vedno ni bilo preseženo – nikoli ni prejel najprestižnejše slovenske kulturne nagrade.UTEMELJITEV:Gospod Cankar se sicer ni mogel pravočasno prijaviti na razpis, saj je že 102 leti pokojni, vendar komisija meni, da gre za izjemen razlog za izostanek vloge.Ker pokojni Ivan ne potrebuje izjemne pokojnine (njegova trenutna pokojnina znaša natančno 0 EUR bruto in neto), predlagamo, da se mu podeli denarna nagrada v višini 15.000 EUR.Sredstva bodo porabljena za prekop njegovega groba iz Ljubljane na Vrhniko, saj je komisija sklenila, da bi po več kot stoletju Vrhnika morda le lahko odpustila Cankarju njegove ostre besede o "kranjskih Butalcih".Davčni upravi predlagamo, da prihodka iz tega naslova ne obdavči, saj je gospod Cankar trenutno v položaju, ko davčne napovedi ne more izpolniti. Upoštevati velja, da bi bil poskus izterjave davčnega dolga od gospoda Cankarja najverjetneje neuspešen in bi morda privedel do prve duhovne izvršbe v zgodovini Slovenije.Gospod Cankar je za časa svojega življenja prejel le nekaj vin in krofov za preživetje, zato menimo, da bi posmrtna Prešernova nagrada končno ustrezno ovrednotila njegovo delo – ter opominjala sodobne lastnike umetniških kavarn, naj pisateljem vsaj občasno ponudijo brezplačno kavo.Za komisijo:Duhovni naslednik gospoda iz Cankarjeve hiše.

Za izredni umetniški performans v naravi

humoreska

Danes vam z velikim veseljem predstavljamo revolucionarno umetniško delo, ki bo zagotovo pretreslo svet sodobne umetnosti! Za izredni umetniški performans v naravi predlagamo kmeta iz Podutika, gospoda Janeza Zoreta, znanega po svojem nekonvencionalnem pristopu k poljedelstvu in globokem razumevanju razmerja med človekom in zemljo.Naslov performansa: »IZORANA NJIVA SE SONČI«Performans bo potekal na severni strani Podutika, kjer bo gospod Zore najprej temeljito izoral svojo njivo, nato pa – in tu se skriva genialnost umetniškega koncepta – preprosto odšel domov na malico. Njiva se bo medtem na soncu bleščala v vsej svoji izorani lepoti, kar simbolizira pasivnost narave v sodobnem potrošniškem svetu.Posebno vrednost temu umetniškemu dogodku daje dejstvo, da je gospod Zore eden redkih kmetov v okolici, ki še vedno obdeluje zemljo. Medtem ko so njegovi kolegi večinoma razprodali obdelovalne površine za zazidljive parcele, na katerih zdaj rastejo luksuzne vile in vrstne hiše, Zore trmasto vztraja pri svojem »zastarelem« poklicu. Umetniški kritiki to opisujejo kot »pretresljiv komentar o usodi slovenskega kmetijstva in brezbrižnosti družbe do samooskrbe.«V okviru performansa bo na voljo tudi posebna instalacija z naslovom »Kje bo rastla hrana za Slovence?«, ki bo vključevala prazne nakupovalne vozičke, uvožene paradižnike iz Španije in statistične podatke o padanju samooskrbe Slovenije. Bog ne ve, kje bo rastla hrana za Slovence – ve pa gospod Zore: na njegovi zadnji preostali njivi, vsaj dokler mu je ne bo uspelo prodati za gradnjo nakupovalnega središča.Umetniški kritiki že zdaj govorijo o »revolucionarnem preseganju meja med agrikulturnim delom in postmoderno umetnostjo.« Mestni muzej je ponudil odkup celotne njive po ceni kvadratnega metra v središču Ljubljane, kar bi – ironično – še dodatno zmanjšalo površino obdelovalne zemlje v Sloveniji.Obiskovalci performansa naj bodo pripravljeni na:Močne vonjave sveže preorane zemljeMožnost srečanja s škodljivci, pregnanimi iz svojih domovBlatne čevlje kot trajni suvenirRazočaranje, če bo deževalo (v tem primeru se performans preimenuje v »Izorana njiva se namaka«)Nelagodje ob zavedanju, da bodo kmalu jedli le še uvoženo hranoVstopnice so že naprodaj. Cena vključuje kozarec domačega jabolčnika (zadnjega letnika, preden so sadovnjak posekali za parkirišče) in fotografiranje z umetnikovo motiko. Kritiki že napovedujejo, da bo ta performans zagotovo nominiran za Prešernovo nagrado – če ne kar za Nobelovo nagrado za mir – ker »spodbuja harmonično sobivanje med človekom in brazdami, dokler so te še na voljo.«Ne zamudite tega edinstvenega umetniškega dogodka, kjer boste lahko opazovali, kako se... no, dobesedno nič ne dogaja. In to je umetnost v najčistejši obliki! Kot tudi metafora za slovensko kmetijsko politiko.

DOLGOTRAJNA OSKRBA – KRATKOTRAJNA ZMOTA

humoreska

Gospod Franc, upokojeni samotar z zajetno zbirko starih televizorjev in še starejših računov za elektriko, se je po dolgih letih odločil, da zaprosi za pomoč na domu. Po vseh papirjih, žigih in telefonskih melodijah v čakalnici je končno dočakal odločbo: »Dodeljena vam bo pomoč v obliki osebne asistence – mlada, izkušena gospa, ki vam bo lajšala vsakdan.«Ko je gospa stopila čez prag, je Franc najprej pomislil, da se mu je pomotoma v stanovanje zatekla kakšna nova nastopačica iz televizijskega resničnostnega šova. Oblačila – če jih je bilo za pest – so bila bolj simbolična kot zaščitna. Ko je začela z »oskrbo«, mu ni bilo jasno, ali gre za terapijo ali preizkus vzdržljivosti srca. Vonj po eksotičnih parfumih, zmešanih z dimom iz prejšnjih obiskov pri drugih »potrebnih«, je v njegovem nosu sprožil alarmni sistem iz Jugoslavije.Ženska je bila več kot samo pogumna – bila je energijska bomba s certifikatom za presenečenja. Kaj vse je počela, naj ostane za vrati njegovega skromnega stanovanja – tudi v dobro njegovega krvnega tlaka.Ob koncu obiska, rahlo zadihan in z rdečico, ki ni bila posledica visokega tlaka, jo je previdno vprašal:»In… koliko tole… oskrbovanje stane?«Ona se je nasmehnila kot prodajalka v zlatarni in zategnila:»Odvisno… če brez računa, je dvesto. Če z računom, pa dvestopetdeset – plus potni stroški.«Franc je v trenutku obmolknil. Saj je vendar mislil, da se vse krije iz prispevka za dolgotrajno oskrbo, ki ga vsak mesec vestno odvaja! Aha, kako naivno…Ko je ugotovil, da mu po odšteti pokojnini ostane ravno še za tri žemlje in eno Delamarisovo sardelico, je z žalostjo v očeh spisal pismo na Ministrstvo za delo, družino in vse, kar spada zraven, z naslednjo prošnjo:Spoštovani,Pošiljam vam račun, ki sem ga prejel za dolgotrajno oskrbo.Prosim, če ga lahko poravnate vi – jaz sem prispeval že svoj prispevek… in živce.Hvala in z lepimi pozdravi,Franc iz tretjega nadstropja brez dvigala.

NOČNI KLUB ZA MLADE: POHAJKOVANJE V TRETJEM ŽIVLJENJSKEM OBDOBJU

humoreska

Veste, pri svojih 63 letih res nisem pričakoval, da bom še kdaj obiskal nočni klub. A vendar sem se znašel v Cirkusu – klubu z elektronsko glasbo – zaradi mlajšega brata, ki je želel slišati turško elektroniko. Tako sem vsaj opravičeval svojo prisotnost.Že ob vhodu sva z bratom opazila parado mini kril in dolgih nog v visokih škornjih. Mladenke so se zibaje pomikale proti vhodu. Mislim, da jim je natakar točil pijačo, še preden so uspele pokazati osebne izkaznice."To bo zanimivo," sem si mislil, ko sva vstopila v temno predverje. Glasba je že od daleč bučala, kot da bi se bližal potres v ritmu. Ker je bila ura še zgodnja, sva sedla in opazovala okolico – kot antropologa v tujem plemenu.V bližini se je zbirala skupina srednješolk, ki so verjetno staršem povedale, da gredo na matematične priprave. Edina matematika tam je bilo štetje izpraznjenih kozarcev. Že precej vesele so bile, okoli njih pa so kot lačni mrhovinarji krožili mladi moški – lovci na "trofeje", kot jim pravim. "Samo prijateljice smo," so si zatrjevale, medtem ko so se omamljeno hihitale vsakemu, še tako bedastemu vicu."Greva se malo zavrtet v glavno dvorano," je predlagal brat, verjetno naveličan mojega posmehljivega kimanja.V večji dvorani je turški DJ vrtel glasbo, ki je zvenela, kot da bi skupini robotov ukazali: "Zdaj pa improvizirajte!" Mlade ženske so na oder metale zapestnice, majice, enkrat sem videl celo telefon. Kdo pri zdravi pameti vrže telefon?Opazoval sem plesišče. Nič več ni bilo tako kot v mojih časih – par, moški in ženska, ki plešeta skupaj. Ne, zdaj so plesale ženske z ženskami, moški z moškimi, nekateri sami, drugi v skupinah. Nekdo je celo plesal s stebrom. Kaotično in hkrati fascinantno.Nenadoma me je ustavila mlada tujka. Z močnim naglasom me je prosila: "Gospod varnostnik, prosim, poberite mojo torbico z odra.""Oprostite, nisem varnostnik," sem se zasmejal in pokazal na svojo sivo glavo. "Varnostniki tukaj so videti, kot da bi lahko bili moji vnuki."Razočarano je zavzdihnila in odšla iskat nekoga drugega. Verjetno se je spraševala, kaj za vraga počne tak starec v klubu.Po nekaj urah lomastenja glasbe in opazovanja mladih, ki so se predajali različnim oblikam zabave, sva z bratom sklenila, da je čas za odhod. Pred klubom sva čakala taksi, ko sem opazil mlado študentko, ki se je opotekala pred vhodom."Dobrooo sem," je ponavljala, čeprav je komaj stala."Kam greš?" sem jo vprašal."Nnn-ne vem... naaa dom... domov," je zajecljala.Z bratom sva si izmenjala poglede. "Vzemi najin taksi," sem ji rekel."Nisem taka punca," je odvrnila, "običajno ne pijem, samo danes... izpiti... sprostitev.""Seveda," sem prikimal in ji pomagal v avto. Taksistu sva dala navodila, naj jo varno odpelje domov.Ko sva ostala sama na pločniku, sem rekel: "Veš, žalostno je videti tako mlado dekle v takem stanju. Kaj vse bi se ji lahko zgodilo, če bi naletela na katerega od tistih 'lovcev'..."Brat se je nasmehnil: "Zdaj pa zveniš točno tako, kot je zvenel naš oče pred štiridesetimi leti, ko smo mi hodili ven."Imel je prav. Uradno sem postal star. A vsaj imam dobre zgodbe za jutranjo kavo s prijatelji upokojenci:"Otroci, vam povem, nočni klubi danes niso več to, kar so bili..."In spoznal sem še eno staro resnico:"Svet se spreminja, a skrb za mlade ostaja večna – kot nevidna nit, ki povezuje generacije."